Med pogovorom sem med drugim izvedela, kako je kot policist iskal copat, zakaj se ob prevzemu Viktorja ni zahvaljeval vsem po vrsti in s katerimi vrlinami naj bi se ponašala njegova sanjska ženska. Zgovorni radijec pravi, da je njegov namen prikazati stvari z drugega zornega kota. In zna se zgoditi, da nam ga bo kmalu predstavil tudi iz odrskih desk…
Zgodnje otroštvo si preživel v Bosni. V čem se Bosanci in Slovenci najbolj razlikujemo?
Zdi se mi, da je največja kulturna razlika v sproščenosti. V Sloveniji bolj ali manj deluje vsak zase, v Bosni pa ima velik pomen skupnost; drug drugemu je treba pomagati. V Sloveniji zadeve funkcionirajo tako, da moraš vedno nekaj imeti, če nimaš, se pa grebeš. Za nečim se ženeš, ne. Pogosto je tako. V Bosni pa ljudje razmišljajo bolj v stilu: »Kar bo, pa bo. Bo že nekako…«. Ljudje tam se znajo imeti lepo, tudi če “imajo manj”. Znajo “ga žurat ” in stvari jemljejo bolj “na izi”. V Bosni življenje ni tako stresno kot v Sloveniji, tempo je bolj umirjen, čeprav so delali in eni in drugi…
V katerem okolju pa se ti bolje počutiš?
Veš, da se bolje počutim tukaj. Ne bi mogel it živet v Bosno, ne vidim se tam. Slovenija mi je “d best”, ne bi šel nikamor. Moja kolegica je šla živet v Avstralijo, zdaj je tam že kaka štiri leta, in očitno ji kar odgovarja. Jaz pa si ne predstavljam, da bi kar odšel, meni je tukaj res kul. Slovenija mi je lepa tudi kot država. Vse imaš… gore, morje…in vse lahko obideš v eni uri. Pogosto jamramo, kako državo imamo, meni pa se zdi, da kar urejeno…
Si se kot otrok v Sloveniji kdaj srečeval z nacionalnimi predsodki?
Kamnik je zelo prijazno okolje (smeh), tako da ni bilo nekega težkega prehoda iz enega kulturnega območja v drugo. Nisem bil deležen nekih nacionalnih predsodkov, čeprav je res, da, kadar mi je kdo rekel “Bosanec”, jaz tega nisem razumel kot žalitev. Če mi je kdo kaj takega rekel, sem pomislil: »Kul. Ti si pa Slovenec…«. Tega res nisem tako jemal. Bila pa je ena otroška varianta, ko sem kot desetletni otrok ravno prišel iz Bosne in sem imel v sebi še ta – predvojni naboj. Nosil sem neko vojaško baretko z bosanskim grbom, kot otrok, a veš. Potem mi je pa sosed vzel kapo iz glave in rekel: “Glej…v Sloveniji smo!”. Moj oče mu je nato na prijazen način povedal, da naj pusti mojo kapo na miru. Predvsem pa mene! In od takrat naprej sem imel mir (smeh).
Kako se je začela tvoja radijska kariera? Če sem prav poučena, si bil pred tem policist…
Eno in drugo sem delal. Naenkrat. Policist sem bil kaka štiri leta, ko sem slišal za avdicijo na radiu v Postojni (Radio 94). Šel sem tja in so me takoj vzeli. Kar takoj po avdiciji so želeli podpisati pogodbo, tako se je začelo, da sem imel enkrat na teden glasbene želje. Ampak to je bil tak radio, kjer sem sprejemal, na primer, Ansambel Toneta Rusa in podobne glasbene želje. Vmes je res poklical tudi kakšen mlajši, ki mi je totalno polepšal večer (smeh). Tako sem delal tam kar dolgo, vmes pa sem kombiniral tudi z Gamo MM, kjer so me po avdiciji tudi vzeli. Tam se delal eno leto, vse dokler se ni preimenovala v Radio Express, kjer je vladala povsem druga politika, zato sem pač nehal. Potem sem šel na avdicijo na Radio Antena, nisem pa vedel, da je bil to skrivnostni projekt istega lastnika in da izbirajo spikerja za Radio 1. Med približno sto devetdesetimi smo trije padli v ožji izbor in smo tri mesece delali kar tako, potem pa so izbrali mene za vikende in sem dve leti kot policist vsako soboto in nedeljo delal na Radiu 1. Tam sem bil v bistvu od samega začetka, čeprav moram reči, da je bilo naporno. V petek ob sedmih sem imel na primer nočno, ki je trajala do sobote do sedmih zjutraj, ko sem šel direktno na radio. Od tam spet na nočno, iz nočne pa ponovno na radio. Tudi po dva dni me ni bilo domov, težko sem zdržal, kar se mi je kmalu poznalo tudi pri zdravju, ko so mi na radiu predlagali, naj pridem k njim- “za skos”. Seveda sem najprej razmišljal, ali bi, ali ne bi, potem pa sem se odločil, da je bilo osem let policije zame dovolj. Sicer sem pomislil tudi, da mi bo mogoče kdaj žal…
Pa ti ni?
Niti malo! Včasih celo razmišljam, da bi se moral že prej tako odločiti, ampak po drugi strani pa morda spet ne, saj je vse lepo prišlo ob svojem času…
Kakšna zanimiva anekdota iz policijskih dni…?
Veliko jih je! Spomnim se ene intervencije, pozno zvečer – ob enih zjutraj. Neka starejša gospa je klicala, okrog osemdeset let je morala imeti. Seveda pomisliš, da se je skregala z možem. Da sta se stepla in razbijala kozarce, krožnike, a veš… Velikokrat je kaj takega… In mi pridemo tja, vstopimo v hodnik te stare hiše, na tleh so bile rjave ploščice, in jaz vprašam: »Kaj pa je narobe, gospa?«. Ona pa pravi: »Poglejte« in mi kaže na tla. Gledam in gledam, ne vidim nič… »Kaj?!?«, »Ja poglejte!«, mi spet pravi. »Gospa, en copat je tukaj…«…. »Ja« pravi, »kje pa je drugi?!«.
Ja! Zato je klicala! En copat je bil na hodniku, njo pa je zanimalo, kje je njegov par! Seveda nisem mogel verjeti, petnajst minut sem gonil po cesti, da bi na koncu ugotavljal, kje je drugi copat! Kolega ji je pojasnjeval, da mi nismo pristojni za to, da naj pogleda pod omaro ali pod posteljo, jaz pa sem šel nazaj noter s telefonom in sem slikal ta copat. Tako imam še danes shranjeno fotografijo od tega copata (smeh)…
Kaj pa policijski humor? So šale o policistih resnične?
Moram reči, da so. V vsakem hecu je nekaj resnice!
Aha. Se pravi, da so možje v modrem res neumni! Saj se hecam…
Ne se hecat! Jaz mislim, da so res redke izjeme, ki delajo dobro. Tako bom rekel: od naših sedemdesetih policajev na policijski postaji v Cerknici, jih je bilo mogoče petnajst ali pa dvajset sposobnih. Če mene po štirih letih kliče policistka, ki pravi, da sta se dva zaletela in ne ve, kaj naj naredi…! Jaz pa doma gledam televizijo. Opisuje mi problem in jaz ji odgovarjam, naj pogleda ta in ta člen… Če po štirih letih ne ve, kako je treba ukrepati, res ustreza vsem vicem o policistih…
Če si pred tem »preganjal ljudi« jih danes predvsem »smeješ«. Navdiha ti očitno ne manjka. Od kje ideje?
Ko sem začel delati na radiu, sem si rekel »Okej, to je zdaj profesionalizem, zdaj se od tega živi«. Dva, tri mesece sem se res zelo sekiral, kaj bom imel pa jutri. Ostajal sem doma do večera, tuhtal in pisal, kaj novega naj pripravim, nenehno sem razmišljal o tem, ampak na dolgi rok to ne gre, ker nimaš življenja. Izčrpava te, veš. Zato sem se preprosto sprijaznil, da je to radio, torej nekaj, kar je “za zraven”, ne kot televizija, kjer bi koga silil, naj me gleda in posluša. Zato ni nič hudega, če kak dan pač ni nič smešnega, ker lahko preprosto rečem, danes je dan, ko morate zamenjati gume… Radio je pač nekaj za zraven. Rekel sem si, da bomo jutri imeli tisto, kar se bo do jutri zgodilo. V zvezi s tistim potem nekaj narediš…
Potem moraš biti ves čas z vsem na tekočem…
Ja. Gledaš vse! Od časopisov, do spletnih strani – naših, balkanskih in tujih. Ekipa je dovolj velika, tako da imamo zadeve razdeljene in gledamo nemške spletne strani, avstrijske, BBC… Jutranja ekipa je kar 12-članska, imamo res ogromno ljudi, ki delajo na tem. Veliko je stvari, ki jih noben ne vidi. Ekipa zadaj je zelo velika in se resnično trudi. Jaz sem tisti, ki informacije podajam, sem v ospredju… Nisem pa človek, ki pride po Viktorja in se zahvali temu, onemu, tretjemu… Koga to briga! Svojim se bom zahvalil tako, da jih vse skupaj peljem za en teden v Grčijo na počitnice. Torej, častim dopust in mislim, da se bomo imeli “ful fajn”…
Če potrebujete nove sodelavce se priporočam! Te, glede na vse tvoje potegavščine, kdaj primerjajo z Denisom Pokoro?
Ja, saj veš… Ko sem začel delati na Gami, so imeli neko idejo… Takrat so bili popularni te “nik nejmi” in tam je zjutraj delal Gospod Ravnatelj. Redki so vedeli, da je bil to Franci Kapler. Razmišljali so, da bi imel tudi jaz nek vzdevek in predlagali so ime “Denis Pokora”. Ampak meni to ni to. Zato se tudi ne predstavljamo samo z imenom, ampak vedno z imenom in priimkom. To se mi zdi normalno in tako mora biti. Veliko ljudi pozna Pikca z Radia Hit, zdaj pa dela na Radiu Antena in je Matjaž Lovše! Ime, priimek…saj zato ga pa imaš!
Kot radijski voditelj si provokativen, kot »štoser« pa zelo predrzen. Si imel zato že kdaj kakšne težave? Grožnje…predrte gume…?
Ne. Tega se tudi ne bojim, saj sem bil prej policaj! Seveda smo tudi takrat poslušali grožnje in ko zaradi njih prideš na sodišče, kot policist lahko podaš kazensko ovadbo za ogrožanje varnosti, veš kaj te sodnica vpraša? »Ste se vi odločili, da boste policist?«. »Ja«. »No, če niste želeli, da vam grozijo, bi šli pač kruh pečt!«. To gre zraven in tega se navadiš. Zdaj se mi to več ne dogaja, je pa prišla od podpredsednika SDS, Zvoneta Černača, ne ravno grožnja… Na lep način mi je povedal, da bi me mogoče tožil. Mislim, da se na koncu ni odločil za to.
Še kakšne druge zamere s strani užaljenih znanih Slovencev?
Gal Gjurin. Gal Gjurin me je enkrat klical, ja, ko so se slovenski glasbeniki borili za večjo kvoto na radijskih postajah in jaz sem predvajal njegovo izjavo iz Odmevov, ki so potekali še isti dan, ko je imel on konferenco, jaz pa sem to predvajal naslednji dan. Klical me je direktno v eter in me vprašal, kaj sem to predvajal. »To, kar si včeraj izjavil v Odmevih« sem odgovoril. On pa je bil v Odmevih očitno nažgan in se je povsem zapletel. Videlo se je, da nekaj ni v redu z njim. Jaz sem to predvajal, takoj zatem pa me je klical, češ kaj se grem, da se norčujem iz njega in da me bodo obiskali njegovi odvetniki. Kr neki! To se je zgodilo samo enkrat. Sicer se pa še najmanj bojim slovenskih estradnikov, lepo prosim!
Navadno pa je videti skoraj kot da znane osebnosti, iz katerih briješ norca, pri tem nadvse uživajo, saj se tudi same kar pridno smejijo na svoj račun. Kako ti to uspeva? Da niso v ozadju kake pogodbe…
Niso pogodbe(smeh)! Stvar je v tem, da je humor dovoljen, kadar je večini smešen. Tudi če se tista oseba, na katero leti, ne smeji. Tudi če se tej osebi morda to zdi žaljivo. Ni važno, če se večina smeji. Za osebo, na katero letijo fore, je bolje, da reagira z nasmeškom kot pa s čem drugim. Nisem take vrste tip, ki bi odkrival in razkrival neke škandale, ampak če se pa nekaj zgodi, poskušam to obrniti na smešno, zabavno plat. Do mene so preko študentske organizacije prišle tudi prošnje, da bi sodeloval z njimi v zvezi z zakonom o malem delu, da bi spodbujal ne vem kaj… Videli so me kot nekoga, ki opozarja na probleme v državi, ampak sem se jim zgolj lepo zahvalil, ker obstajajo določene stvari v katerih se jaz tudi strinjam z vlado, tako da nisem tisti, ki bi lahko karkoli podpihoval ali se opredeljeval. Meni je tako vseeno, mislim pa, da si vsaka izvoljena vlada zasluži priložnost in mandat. To smo izvolili, to imamo! Odločitve, ki jih sprejemajo bom pa vedno komentiral, ampak iz tega se mislim zafrkavat! Moj namen je samo – drugače prikazati stvari.
Pred kratkim si popestril tudi podelitev Viktorjev, sam pa si domov odšel že z drugim kipcem. Kako gledaš na to priznanje?
Se mi zdi, da Viktor drugim pomeni zelo veliko. Meni več pomeni ta nastop tam kot pa nagrada. Saj ne rečem – lepo ga je dobiti in lepo ga je imeti, ampak zame je bila to le priložnost, da lahko naredim svoje. Nisem se zahvaljeval vsem po vrsti, ampak sem ga vzel in rekel: »Hvala za tole, jaz imam pa nekaj s sabo!«. Če bi obstajala komisija, ki bi odločala o tem, kateremu radijskemu voditelju bomo poklonili Viktorja, ga jaz ne bi nikoli dobil, vem. Tukaj pa gre za stvar glasovanja, se pravi, če imaš poslušalce, ki niso tako odzivni in ne dovolj finančno podprti (ker en glas je en evro, ne), pač ne moreš zmagati. Seveda mi nagrada kot sama veliko pomeni. To je drugi Viktor zapored in ne skrivam želje, da bi dobil še tretjega. Res pa mi nastop na odru pomeni veliko več kot karkoli drugega. Konec koncev si želim, da bi Viktorja dobil tudi radio, ker mislim, da si ga zasluži.
Odličen si tudi v vlogi imitatorja. Morda kaj razmišljaš o karieri na odru?
Vidim se na odru, ravno sem v pogovorih s Špas teatrom, da naredimo neko predstavo – Denis Avdič šov – in to je to. Mislim, saj nastopam na nek način tudi kot stand up komik, imam svoj program, zdi pa se mi, da bi znalo biti v redu, če naredimo še predstavo, da bi to znalo zaživeti… Lahko bi poskrbel za eno uro smeha.
Pogosto se šališ na račun politike. Je to zato, ker ti gre na živce, ali ker je popularna med publiko?
Vse je politika! Karkoli počnemo v življenju, vse to je neka politika. In politika najbolj od vsega vpliva na nas. In če kdo pravi: »Mene politika ne zanima«, si mislim: »Pa bi te morala!«, tako mnenje imam. Politične odločitve pomembno vplivajo na naša življenja. Vse stvari so politične; če se politika odloči, da imamo od jutri naprej cestninjenje avtocest, jih boš pač več plačal, enako je pri vinjetah in cenah bencina… Politika neposredno vpliva na vse okoli nas. Je pa tako, da službo, denar, kruh itd. politikom dajemo pa mi. Mi smo tisti, ki imamo možnost odločati. Zato si na nek način tudi jemljem pravico, da komentiram, kako delajo. To službo sem jim dal jaz, tako da bom gledal, kaj in kako delajo, tako kot vsak šef.
Si sebe predstavljaš v vlogi politika?
Joj… po mojem bi bil tak kot Jelinčič, ves čas bi “neki drekal” (smeh). Ne verjamem, no, kaj pa vem… Čeprav sem že razmišljal o tem, seveda se poigravaš s to mislijo, kaj pa bi jaz povedal, kako bi povedal. Meni so všeč te debate, veš, rad poslušam soočenja, ko en drugega… Rad jih poslušam, me pa vmes včasih zamika, da bi se še jaz oglasil in povedal svoje.
Predenj si se preselil v Postojno si živel v Kamniku. Ti gorski zrak ni odgovarjal ali Kamničani pač nimajo smisla za humor…?
Ne. Kamničani nimajo tako nizkih cen stanovanj, kot jih imajo v Postojni (smeh). Tega pa Kamničani res nimajo! Šlo je res samo za stanovanje, cene so bile tisto, kar je pretehtalo. V Postojno zdaj res hodim samo spat, tam nikogar ne poznam, ne hodim tja na kavo…Kr neki! Verjetno bi bil še vedno v Kamniku, če bi bilo to bolj žepu prijazno.
Zadnje čase pa se precej govori tudi o tem, da je Denis Avdič srečno samski! Lahko za vse radovedne bralke razkriješ lastnosti, s katerimi bi te kakšna potencialna kandidatka utegnila omrežiti?
Mora imeti stanovanje v Kamniku… (smeh). Kaj pa vem… predvsem mora biti ženska ženska; ne mislim, da mora biti ne vem kaj, da me ne boš narobe razumela. Ampak pričakujem, da bo ženska…
Kaj to pomeni? Da ne sme imeti brkov…?
To ni nujno, no! Ampak pričakujem pa, da bo iz mene naredila moškega, brez da bi moral jaz iz nje delati žensko. Ob sebi ne mislim imeti neke punčke, ki ne ve čisto točno, kaj bi počela v življenju, ampak bi raje imel žensko, ki bo ob meni zadovoljna… Tako, ki mi bo mogoče rekla: »Stari, ta srajca pa ne paše sem!«. Da si lep tudi za druge, ki te pogledajo (smeh). Bilo bi dobrodošlo, da sva usklajena tudi v komunikaciji; da lahko ob njej živim, da lahko rastem… Predvsem mora biti preprosta, seveda pa mi mora biti všeč. Ne pričakujem pa, da bo svojih 56 kilogramov vzdrževala do petdesetih. Imeti mora približno isti smisel za humor, ne da ji jaz povem vic, ona pa me čez tri minute vpraša: »Kaj je rekel Mujo?!«. Mora biti ambiciozna in vedno željna napredovanja. Tudi jaz nisem nikoli zadovoljen. Mislim, da če se človek prehitro zadovolji, tudi hitro stagnira. Ali pa sem samo tipičen vodnar…
Tjaša Banko
