Le katero dekle ni še nikoli ugibalo, kako je biti prava manekenka? Moda je bila vedno glavna spremljevalka slave in blišča, kljub temu pa ima, kot vsaka druga dejavnost, seveda tudi manj bleščeče plati.
Več o slovenski modni tradiciji in svoji vlogi v njej, nam je zaupala manekenka in fotomodel Karin Škufca, ki zaradi pegic in neklasičnega videza nikoli ni pomislila, da bo nekoč manekenka. Rdečelasa mladenka danes že kar nekaj let uspešno ruši stereotipe, da lepota in inteligenca ne gresta skupaj, poleg tega pa z zdravim duhom v zdravem telesu in odlično športno pripravljenostjo dokazuje, da manekenke niso nujno nezdrave, podhranjene in koščene…
Kdaj si se odločila, da bi se rada ukvarjala z manekenstvom? Si si v otroških letih morda že zamišljala, da boš nekoč osvajala modne brvi?
Nikoli nisem intenzivno razmišljala o manekenstvu in o tem, da bi kdaj postala manekenka. Zaradi svoji rdečih las in pegic sem bila večino časa obremenjena. Ta drugačnost me je motila. Sčasoma sem to sprejela, začela živeti s tem in stvari so se kaj hitro obrnile v moj prid. Z leti sem dojela da percepcije ljudi, ki se obremenjujejo s tujo drugačnostjo in posebnostjo niso moj problem in začela to izkoriščati v svojo korist. Je veliko več kot zgolj zunanji videz, stil oblačenja. Pomembna je energija, zadovoljstvo v tem kar počnemo, ker to počnemo zase, z veseljem, s srcem. In le tako smo lahko uspešni in srečni. Funkcioniramo pozitivno naravnani. Tako se stvari obračajo v našo prid. To je dejstvo. Vse ovire, ki nam pridejo na pot pa vzamemo kot izziv, s katerim bomo samo osebnostno rasli.
Nam lahko poveš, kako se je začela tvoja kariera?
Spontano, nepričakovano. In to je najlepše. Da se prepustimo ter delamo na podlagi občutkov. Tako sem takrat, pri sedemnajstih letih, zaradi prepričevanja gospoda, ki me je ogovoril, obiskala agencijo Model Group in moja kariera manekenstva se je začela. Po treh letih sem prestopila na agencijo Bronz. Danes sem brez agencije, še vedno se ukvarjam z manekenstvom, poleg tega se intenzivno ukvarjam s športom, študiram in delam kot make up artiska.
Kako bi izpostavila najtežje plati svojega dela?
Vedno imamo izbiro. Ali nam je nekaj težko narediti, in imamo v glavi že od začetka nek odpor ali pa stvar pogledamo iz drugega zornega kota ter jo vzamemo kot izziv in še eno izkušnjo več. Če nekaj počnemo s srcem, z veseljem, se prav hitro lahko pozitivno naravnamo in stvar oddelamo profesionalno. Prav gotovo med težje plati sodi tudi poziranje na mrazu v perilu oziroma mogoče v kakšni tanki prosojni srajčki.. ali pa v puščavi, na štiridesetih stopinjah, v plašču. Po možnosti lahko nastanejo še problemi in nesoglasja med sodelujočimi, s fotografom ni prave komunikacije in dojemanja želja…tako se stvar lahko kaj hitro zaplete. Pika na i je bila velikokrat odsotnost najbolj osnovnih zadev, kot je voda, sadje…, da o konkretnem obroku sploh ne govorim – ni obstajal… Vse to na kupu zna konkretno vplivati na dobro voljo in končni rezultat. Ampak z lepo besedo, odnosom, pristopom se da vse dogovoriti, razložiti in projekt se lahko lepo izpelje z zadovoljstvom tako naročnika kot modela.
Seveda pa obstajajo tudi tiste bolj prijetne… Na primer potovanja. Sklepam, da si v sklopu svojega dela precej potovala. Katere destinacije so ti ostale v najlepšem spominu?
Da, potovanja so res najlepši del manekenstva. Na začetku mi je mogoče to predstavljalo nek izziv, s katerim sem se stežka spopadala, sčasoma pa mi je to začelo predstavljati čar vsega, pridobivanje norih izkušenj, spoznavanje in izpopolnjevanje same sebe. Iz vsakega potovanja sem dobila ogromno lepih izkušenj, spoznala veliko različni pogledov na življenje, kultur in razmišljanj. V Las Vegasu sem na primer doživela pravi utrip nočnega življenja, videla, kako površinsko nekateri živijo, z najboljšimi avtomobili, oblečeni izključno samo v znamke znanih modnih oblikovalcev in na drugi strani, beda, revščina, življenje v kolibah sredi puščave, a še vseeno veliko bolj pristno. Jaz osebno veliko rajši doživljam pristno, realno življenje, kot pa, da bi vsako drugo noč bila nastanjena v prestižnih dragih hotelih. Zato mi je bil tako zelo všeč Bali, kjer sem res lahko začutila njihov način in duh življenja. Navdušena sem bila nad Capadoccio, Turčija. Pravljično!!! Kot bi prišla v deželo palčkov. Hotelske sobe so izdolbene v kamnu, v t.i. Vilinskih stebrih. Pokrajina se nahaja na 1600 nadmorske višine. Idealno okolje za sproščanje in ustvarjanje v prekrasni naravi. Bila sem v vlogi make up artistke in se zelo dobro počutila na drugi strani objektiva. Krasne trenutke sem doživela tudi na Maldivih… prekrasne peščene plaže, noro dobra hrana, večeri preživeti z namakanjem nogic v morju, poslušanje valov, ki butajo ob obalo… Čez dan pa slikanja za Nancy Beachwear. Noro.
Kakšna pa se ti zdi slovenska modna scena v primerjavi s tujimi?
Sama najrajši naredim svoje in se ne poglabljam v razna mnenja. Mislim, da ima vsak človek pravico do svojega stila, pa naj bo všeč vsem ali nikomur. Normalno, Slovenija je majhen trg in posledično se vsi med seboj poznajo, tako hitro pride do nasprotovanj, raznih modrovanj v stilu „nikoli ni nič dovolj dobro“. Mislim, da se vsak po svoje trudi po najboljših močeh in s svojim delom predstavlja svoje mišljenje, inspiracijo, ustvarjalnost. In če je nekaj res dobro, zakaj se tega ne pohvali? Zakaj se vedno išče neko napakico? V tujini nihče nikogar ne obsoja, če nekdo ne ustvarja in ni oblečen po okusu večine. Dobrodošla je kritičnost, ne pa kritiziranje na vsakem koraku. Kar se tiče načina dela, odnosa klient-model, je v tujini veliko bolj dosledno. Poskrbljeno je za obroke, po večini so plačane nadure, če se snemanje zavleče, itd… Je pa seveda večja konkurenca, model mora biti čimbolj vsestranski, iznajdljiv, vztrajen in profesionalen z veliko znanja.
Prepoznavne osebnosti imajo v svojem vsakdanu navadno veliko opravka z mediji. Kako se ti soočaš z namigovanji, opravljanji in drugimi trači, ki nam jih ponuja rumeni tisk?
V naši prelepi državici se nekateri, ki mislijo, da imajo v rokah cel svet, ker so novinarji, ne zavedajo, da dejansko lahko nekomu z neko lažjo, namigovanji in napihovanjem uničijo marsikatero možnost, ugled in mnenje. Mislim, da gredo v bizarne ekstreme kar je skrajno žalostno. Kako nečloveški so lahko! Jaz osebno sem potrebovala kar nekaj časa, da sem postala kolikor toliko imuna. Sedaj se nad kakšno novičko, trač, ki ni resničen samo še nasmejim. Ker pač obremenjevanje s tem res nima smisla. Popolnoma vseeno mi je za mnenje ljudi, ki verjamemo tračem in na podlagi teh sodijo druge. Taki ljudje so zame strahopetci, ne vedo, kako bi se spoprijeli s svojimi problemi, zato se jim je najlaže naslajati ter smejati bizarnim rumenim novičkam. Patetično. Vesela in hvaležna pa sem za soljudi, ki jih imam ob sebi, ti me cenijo, poznajo in vedo, da sem normalna punca, z nogami trdno na tleh.
Pred leti si krasila strani Playboya. Kako se danes spominjaš te izkušnje?
Izkušnja je bila vrhunska. Ne obžalujem, sem zelo ponosna na fotografije saj so estetske. Seveda so mnenja različna in spoštujem mnenja ljudi, ki ne odobravajo tovrstne modne fotografije. Kritika je vedno dobrodošla. Dobila sem ogromno pohval, zato mislim, da je bila ta odločitev na mestu. Sploh pa sem odločila za fotografiranje izključno samo zaradi sebe. Z veseljem še danes pogledam fotografije iz potovanja na Bali, se spominjam enkratnih trenutkov in vseh doživetij.
Nekaj časa za tem pa si se pojavila tudi na naslovnici hrvaške različice. Lahko glede sodelovanja s slovenskim in hrvaškim Playboyem izpostaviš kakšne bistvene razlike?
Moje fotke so se pojavile ne samo v hrvaškem Playboyu, temveč še v drugih, kot so Nizozemski, Bolgarski Playboy… Ne morem pa izpostavljati razlik, saj je šlo za njihov dogovor, na katerega jaz na žalost nisem mogla vplivati. Objavljene fotografije so bile identične našim objavljenim v Playboyu.
Te dni te lahko gledamo tudi v oglasu enega izmed slovenskih telekomunikacijskih operaterjev. Kakšni so bili odzivi po snemanju?
Odizivi na to kampanjo so pozitivni. Več kot očitno je dosegla svoj namen. Prav smešno je, ko ima vsak kaj za pripomniti okrog te reklame, ko me vidi. Simpatično. Tudi samo snemanje je bilo zabavno! S puncami se poznamo že leta, zato skupno sodelovanje ni predstavljajo nobenih težav, prej nasprotno, zelo smo se zabavale.
Kako skrbiš za svoje telo?
Tema zame (smeh)! Obožujem šport. Ko enkrat dojameš čar, pristnost te energije, ki ti jo šport ponuja, je noro! Samo dovoliti si moraš! Poglobiti sam vase, si pustiti čutiti in delati na podlagi občutkov. Tako mentalnih kot fizičnih. Sama sem se navdušila nad fitnesom par mesecev nazaj, ko sem spoznala(danes mojega osebnega trenerja) Roberta Rusa. Pokazal mi je pravo pot treniranja, pravo intenzivnost. Ogromno različnih načinov treniranja. Ugotovila sem, da fitnes ne pomeni samo dolgočasnega dvigovanje uteži (kakršna je percepcija večina ljudi), ampak je veliko več. Ima pomen in svoj namen! Zavedati sem se začela, kako zelo lahko čutimo svoje telo, ga poslušamo in česa vse smo sposobni, samo v harmoniji moramo biti sami s sabo. Mučenje za zadnje ponovitve z utežmi, ki so res že noro težke, postane užitek! In kar je najbolj fascinantno – opazujem že nekaj časa (tako sebe kot druge ljudi) – borba in vztrajnost v športu se samo preslika na naše spopadanje z vsakodnevnimi ovirami, izzivi. Ali se borimo, smo pozitivno naravnani, dosežemo cilj, ali pa kaj hitro obupamo, ne pridemo problemu do dna in vse skupaj zavržemo, požremo. Tako kot na fitnesu – vržemo tiste uteži v kot in odkorakamo, v stilu: „ah, ne da se mi danes, bom jutri“… Ne!! napačno mišljenje. Danes, takoj, ta trenutek! Najlepše je doseči cilj, ki smo si ga zastavili, to nas osrečuje, napolni s pozitivno energijo in daje zagon ter motivacijo! To je šport!
Kaj pa prehrana? Si zelo pozorna na to, kako in s čim se prehranjuješ?
Primerna prehrana je prišla z roko v roki s športom. Ta te enostavno na lep način prisili v zdravo prehranjevanje. Telo je veliko bolj hvaležno zdravih izdelkov po treningu, pa tudi na splošno, kot pa recimo enega mastnega šnicla. Počutje je neprimerljivo boljše v kombinaciji zdrave prehrane s športom. Zato kolikor se da, gledam, da pojem veliko zelenjave, beljakovin (meso, ribe), sadja… Izogibam se ogljikovim hidratom in obožujem sojine produkte. Skratka, poslušam svoje telo. Če mi zapaše piškot, ga tudi pojem. Seveda vse v mejah normale.
Kako preživljaš prosti čas, ki ga verjetno nimaš prav veliko?
Imam še eno strast..ki me prav tako napolnjuje s srečo. To je risanje! Tukaj človek pade v trans, se prepusti občutkom in samo riše in riše. Vsa čustva se izlijejo na papir, koncentracija je smo v potezah, ki povezujejo sliko. Iz tega izhaja tudi moja še ena od zelo pomembnih aktivnosti. Make up. Sem makeup artistka za Make up Designory (MUD). Obožujem to delo. Je zelo lep poklic, ustvarjalen in poln možnosti za izražanje. Lepo mi je videti nasmejano, srečno žensko, ko se pogleda v ogledalo in je več kot zadovoljna z make up-om. Lepo je osrečevati ljudi. Pomagam tudi očetu v salonu s kopalniško opremo in keramiko Kerroom v Domžalah. Sicer pa ogromno prostega časa posvetim športu. Fitnes, vodene vadbe, hoja v naravo, kolesarjenje… Enostavno obožujem ta način sprostitve in rada sem sama s sabo. Če ostane kaj časa, rada tudi kaj preberem, skočim na kakšno kavico s prijateljicami… Moram priznati, da je to skoraj rutina (smeh). Sicer se pa prepuščam spontanosti.
V zadnjih nekaj letih smo se skorajda že navadili, da se naše manekenke preizkušajo v različnih vlogah; od pevk, igralk do voditeljic in modnih oblikovalk… Je tebe že kdaj zamikalo, da bi »prodrla« še na katero od omenjenih področij?
Ne, ni me zamikalo. Enostavno me ne zanimajo te vrste aktivnosti. Če bi pa me, bi pa verjetno počela kaj v tej smeri. Enostavno je. Počnimo tisto, v čemer uživamo, se vidimo in smo najbolj ustvarjalni. Kar nam daje pozitivno energijo in zagon ter nam izvablja nasmeh na obrazu. Zato sem make up atrtistka, intenzivno pa se ukvarjam z mislijo, da bi v bližnji prihodnosti delala na izobraževanju osebne trenerke!
Nam lahko za konec še zaupaš, kakšni so tvoji načrti za bližnjo prihodnost?
Nadaljevati s takim stilom življenja in to samo še izpopolnjevati, delati na osebni rasti in na osamosvojitvi…
Tjaša Banko
