Ne vem, če mi je uspelo posloveniti besedo “mobilni”, ampak, ne glede na to, mi je kar všeč. Ko govorim o premakljivih, si namreč želim, da ne bi bili le mobilni v tem tednu mobilnosti, ampak da bi se v naših glavah končno začelo kaj trajno premikati in bi se počasi le spravili s te mrtve točke.
Zanima me, ali obstaja v tej državi kritična masa ljudi, ki jim je dovolj demagoškega mahanja levih in desnih, je dovolj ljudi, ki imajo dovolj zvezd in križev, dovolj poveličevanja diktatorjev in glorificiranja vatikanskih oblačil in ljudi v njih. Je dovolj državljanov, ki imajo dovolj vsega tega kapljanja na male možgane in netenja sporov, medtem ko se nam dejansko odmika neka svetla prihodnost v nedorečene datume in številke. Kaj bi potem lahko rekli ob tednu mobilnosti, ki je za nami. Nič drugega kot to, da se, za božjo voljo, že premaknimo nekam naprej.
Vem, da je to lepo slišati, veliko težje pa storiti. Ker je zapis zgoraj bolj krik obupanega v puščavi, se posvetimo tej mobilnosti, dobesedno. Tudi v Domžalah bi imeli o tem veliko povedati, predvsem bi si vozniki želeli, da bi se po cestah v mestu in okolici začeli premikati bolj tekoče, da bi nekdo med “strokovnjaki” na občini pomolil nos ven iz zaprašenih knjig in pogledal tudi po terenu ali pri naših sosednjih občinah. Če bi storili to, potem bi si lahko ogledali kakšno krožišče, recimo, v bližnji okolici, s katerim so občine v soseščini dobesedno pognale promet v in okoli njihovih krajev. Mi, Domžalčani, pa ostajamo rekorderji po številu semaforjev na dolžini enega kilometra in, seveda, brez krožišč, kljub temu da smo v zadnjem času prenavljali ali gradili kar nekaj velikih cestnih stičišč. In, seveda, smo zapravili veliko denarja, prometa pa še zdaleč nismo pospešili in olajšali. Ne vem, ali je kdo od strokovnjakov nor na luči semaforjev, ali pa je enostavno zamudil stoletje, ko je načrtoval te veleprojekte. Tudi zaradi tega upam, da se bo komu “mobiliziralo” kakšno kolesce v glavi. Upanje umre zadnje, tudi v Domžalah …
R. G.