Teja Gregorin: “Sem tekmovalka za velike tekme”

1501

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 27.februar 2014

V to je sama vedno verjela in v to je Teja Gregorin prepričala tudi Slovenijo, ko se je z olimpijade vrnila z bronasto kolajno. Z njo smo poklepetali v Ihanu, kjer so ji sosedje in prijatelji pripravili nepozaben sprejem. Nasmejana biatlonka se je z odličjem okoli vratu v domači kraj pripeljala kar s kočijo.
Kakšni so bili občutki, ko so vam nadeli medaljo? Verjetno je bilo na stopničkah prisotna prava mešanica čustev …
Tisti pravi občutki prihajajo šele zdaj, predvsem ob raznih sprejemih. Ko sem stala na stopničkah, na podelitvi v središču Sočija, sem imela pravzaprav kar precej treme, tako da se dejanskih občutkov niti nisem zavedala. Seveda sem bila zelo vesela … Težko je opisati z besedami, prevevala me je radost, veselje …

Ste medaljo pričakovali?
Dvajset let sem čakala na medaljo z olimpijskih iger, tako da je bila moja želja, preden sem odšla v Soči, da prinesem domov medaljo. Glede na vse, kar se je dogajalo med sezono, mogoče nisem bila med favoritkami, ki bi bile zmožne osvojiti prva tri mesta. Sem pa že velikokrat dokazala, da sem tekmovalka za velike tekme. Zelo sem bila vesela, ko sem prečkala ciljno črto na tretjem mestu.

Vas je dvajset let garanja, ki se je končno poplačalo, morda utrdilo tudi za življenje?
Seveda je to tudi pomembna motivacija za naprej. Sicer za enkrat težko gledam na to drugače kot z vidika športa, ker se s športom ukvarjam že celo življenje, ampak, ko bom nekoč prenehala, bo to definitivno dobra popotnica za naprej. Če ti nekaj ne gre na začetku, pač vztrajaš in vztrajaš. Na koncu se ti to vedno povrne.

Čemu oziroma komu se imate zahvaliti za uspehe, ki jih žanjete na svoji športni poti?
Težko bi izpostavila samo eno stvar. Na prvem mestu je gotovo to, da izhajam iz športne družine. Starši so me že kot deklico takoj usmerili v šport in me spodbujali, vedno sem imela veliko podporo z njihove strani. Moj oče je trener, v Ihanu trenira mlade tekmovalce. Športne gene sem verjetno podedovala po njem, pa tudi po mami … Potem so tu seveda tudi vsi trenerji, serviserji, vsa ekipa, ki mi je stala ob strani in seveda pokrovitelji, brez katerih ne bi šlo …

V kakšnem spominu vam bo ostala izkušnja s Sočija. Če pustiva medaljo ob strani in se osredotočiva na organizacijo, sceno, družbo, vzdušje …
Imela sem srečo, da sem bivala v vasi, v kateri smo bili nastanjeni tekači in biatlonci. Bilo je super organizirano, nastanitev je bila zelo dobra, mogoče sem bila malce razočarana le nad hrano. To je edina stvar, ki ni bila popolnoma zadovoljiva. Tudi proge so bile zelo urejene, slišala pa sem, da so imeli tisti, ki so bili nastanjeni drugje, kar nekaj težav.

Skupaj ste preživeli kar nekaj časa. Kako ste se razumeli med seboj?
Zelo dobro, seveda. Smo majhna ekipa, bilo bi že čudno, če se ne bi. Dvesto dni na leto prebijemo skupaj in med seboj zelo dobro funkcioniramo.

Ste si lahko vzeli kaj časa in proslavili medalje, tako kot se spodobi?
V bistvu smo imeli za to bore malo časa. Biatlonske tekme so se vrstile ena za drugo, vmes smo imeli zelo malo časa, prostih trenutkov ni bilo veliko. Seveda smo malo nazdravili takoj po medalji, ampak bolj kot ne trenerji. Sama nisem popila niti kapljice alkohola. Tudi po osvojeni medalji sem se 100-odstotno osredotočila še na ostale tekme. Začutila sem, da sem v formi in to formo sem želela izkoristiti prav do konca.

Kaj pa sprejem v Sloveniji in navijači? So vas presenetili?
Seveda! Že ko smo prispeli na Brnik, je tam vladalo pravo olimpijsko vzdušje. Očitno je vsa Slovenija dihala z nami. Že ko smo malo spremljali televizijo in sledili družbenim omrežjem, smo videli, da je vzdušje res pravo, potem pa še vsi sprejemi, ki so sledili … perfektno! Niti v sanjah si ne bi mogla predstavljati, da bo vse tako odmevno. Sicer pa … če bi nam pred olimpijado kdo rekel, da bomo dobili osem medalj, bi pomislili, da je nor!

Česa ste si po prihodu domov najbolj želeli? Kaj ste najprej naredili?
Najbolj sem si želela videti svoje domače. Smo bili le tri tedne od doma in po vsem tem času se je bilo zelo prijetno vrniti v objem svojih domačih. Tudi trenutek z medaljo okoli vratu se mi bo za vedno vtisnil v spomin. To je res nekaj najlepšega! Druga stvar, ki sem se je veselila, je bila seveda hrana (smeh).

Po vrnitvi domov ste postali še bolj zanimivi za medije. Kako se počutite, ko ste v središču medijske pozornosti?
Žal sezone še ni konec, tako da so medijske obveznosti trenutno malce odveč, toda to spada zraven. Nekako se moramo tudi mi oddolžiti pokroviteljem, zato smo to vzeli v zakup. Upam, da se bomo vseeno lahko v miru pripravili na Pokljuko.

Kaj pa vaše fizično počutje … ?
Trenutno moje zdravstveno stanje ni preveč stabilno, ampak potrudila se bom, da se do Pokljuke temeljito pozdravim in pripravim.

V Ihanu, kjer ste preživeli otroštvo, so vam domačini pripravili lep sprejem. Se še vedno počutite kot Ihanka?
Seveda se, konec koncev sem tu preživela celotno otroštvo. Tukaj sem imela tudi kar nekaj prijateljev, s katerimi se še vedno rada pozdravim. Vzdušje na sprejemu v Ihanu je bilo čudovito, pa tudi presenetljivo veliko ljudi je prišlo! Nisem pričakovala tolikšne udeležbe.

Kakšni so vaši načrti? Trenutno se verjetno osredotočate na Pokljuko …
Najprej bom poskusila 100-odstotno dokončati to sezono. Sledil bo težko pričakovani počitek, med katerim se bom odločila, kako naprej.

In kaj najraje počnete med počitkom, ko odložite smuči?
Najraje sem nekje na morju s svojimi najbližjimi. Takrat najdem svoj mir. Imam tudi dve psički, Ajko in Kio, brez katerih ne gre …

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo