No, tako, spoštovane kandidatke in kandidati, volilke in volilci, zadevo ste zaključili. Eni ste zadovoljni, spet drugi si boste morali obrisati solze in kreniti naprej s svojim običajnim “dolgočasnim” življenjem. Kar oprostite mi vsi prizadeti, ampak zdi se mi, da se prav nihče ni nič potrudil, da bi prepričal Domžalčane, da bi volili spremembo.
Aktualni župan se je postavil na sredo polja in se na dvometrskem panoju davil s kravato, vsi drugi kandidati pa so se bolj ali manj bedasto smehljali s plakatov, zato res težko rečem, kdo je bil bolj prepričljiv. Domžalski Tone si je s tistim kravatnim davljenjem med pšeničnim klasjem zagotovo pridobil še kakšno dodatno simpatijo, saj ga tako ali tako vsi jemljejo kot ponarodelega župana, ki ga najdete na vsaki veselici in prireditvi, on pride tudi k najbolj zakotnemu kulturnemu društvu in se druži tudi s tistimi, ki tega ne pričakujejo. In ostali kandidati za župana?! Kaj so pa oni storili ali povedali takega, da bi vas prepričali, da so boljša izbira? Nič. Prav nič, dragi moji, kot da bi se sprijaznili s tem, da v bistvu nimajo šans in zato so se tudi obnašali kot liliputanci v boju z Guliverjem. In tisto, kar me še bolj skrbi oziroma jezi, je dejstvo, da se bo zdaj, ko smo dobili novo oblast, znova vse skupaj pomirilo in pospravilo tja nekam v občinske dvorane, kjer občani nimajo pojma, kaj se dogaja. Ste sploh vedeli, da je imel občinski svet v preteklih štirih letih le nekaj sej letno, ste sploh vedeli, na kakšen način se svetniki skupaj z županom odločajo o ključnih projektih v občini, ste sploh vedeli, kako in kdo sprejema pomembne odločitve? NIČ od tega ne veste in nič ne kaže, da bi občani zdaj, ko so obkrožili, kar so pač obkrožili na volitvah, vedeli kaj več o oblasti in njihovih odločitvah. Meni osebno bi se namreč zdelo izredno pogumno in neverjetno fajn, če bi se novi svetniki na prvi seji novega občinskega sveta odločili, da bodo odslej vse seje prenašali prek interneta in to v živo (občani in zainteresirana javnost se pač odloči, ali jih bo spremljala ali ne), še bolj čudovito bi bilo, če bi kdo v občinskem svetu dejansko izvajal nadzor nad porabo občinskega denarja. Nadzor pravim in ne tisto dogovorno sejanje, ko se vse skupaj pomete pod preprogo, ko se denar pravilno “porazdeli med naše in vaše” in so vsi skupaj modro tiho, saj konec koncev vse plačamo občani in davkoplačevalci.
Ja, to je narobe pri nas, dragi moji, da smo zdaj vsi skupaj nezadovoljni ali pa pretirano zadovoljni za naslednja štiri leta in v tem obdobju vam zagotavljam, da nihče ne bo nič pametnega naredil. Ker se “nič ne da in se nič ne splača” bomo poslušali, “ker so vsi isti in vsi kradejo”, se bomo pridušali, “ker vsi delajo prek zvezi in ker sam nič ne moreš…” bodo govorili tretji.
In tako to gre, iz leta v leto, iz desetletja v desetletje, iz apatije v še večjo apatijo, ki jo je čutiti najprej na ravni države in potem seveda vse nižje in nižje. In žal je do dna še daleč… In potem se iz dneva v dan čudimo, kako je mogoče, da se nam to dogaja.
Jakob