Velika sreča je obsijala našo občino, ko so na televiziji odkrili Maro. Saj smo jo vsi poznali že prej, po njenem prepevanju in po biciklu, ampak na ekranu, ko so oči celotne domovine uprte vanjo, se nam je pa vsem zazdela drugačna, bolj nobel, prava zvezda.
»No, kaj praviš na našo Maro?« mi je v ponedeljek zjutraj butnil v nos vonj po pivu, ki je prihajal iz ust Fonzeta, zmeraj majčkeno okajenega kamerada mojega starega.
»Ja, fajn so pele punce, fajn…« se mi ni dalo ukvarjati s Fonzetom in sem hotela naprej po opravkih, pa mi ni dal miru:
»Ponosen sem…vsi smo lahko ponosni nanjo! Tud župan je ponosen in vesel, mi je sam povedal! Nagrado bi ji morali dati, naši Mari, nagrado! A veš, kolk’ je naredila za našo občino!«
»Res je velik naredila, več kot vsi župani skupaj«, sem prikimala, pa še kar ni nehal. Vlekel me je za cekar in rinil vame s kocinasto brado:
»Ogromno je naredila naša Mara, kakšen uspeh Domžal, kakšna zmaga…!«
»Ti si vedno govoril moravška Mara, zdaj si pa naenkrat t’ko ponosen nanjo!« Nisem mogla več poslušati tega nakladanja.
»Kaj…kaj, nič moravška, to je naša, domžalska Mara! Župan ji mora dat medaljo…ona z Moravčami nima nič, ti povem. Ona je naša…in vedno bo…!«
Potem je le odhlačal nekam med stojnice in našel kakšno novo žrtev za poslušanje.
Če takole resno premislim, pa ima Fonza prav. Dobro da jo imamo in ravno ob pravem času. Zdajle okoli novega leta je po navadi veliko govora o zgrešenih, zavoženih, nepotrebnih investicijah in o tistih, ki bi morale biti, pa jih ni. Veliko bi bilo lahko govora okoli novega Zavoda za gasilce in stroških okoli tega, ljudje bi mogoče postavljali precej zoprna vprašanja okoli novega prostorskega načrta in zazidalnih površin, okoli bodoče ceste, ki naj bi presekala najbolj rodovitna polja, pa še mnogo takih stvari bi lahko privlekli na dan. Tako pa se je zgodila Mara.
Kdo bi zdaj cukal za rokav župana in mu težil zaradi prazne garažne hiše in upravičenosti gradnje!? Kdo bi v tem zanosu moril občino z vprašanji o nenavadnem zaposlovanju in nenavadnih stroških na zavodu za šport. Pa okrog smeti – lahko bi kdo kaj spraševal, zakaj imamo najdražje komunalne storitve daleč naokoli? Dajte mir, zdaj smo slavni, imamo Maro in njene simpatične pevke, ki so osvojile srca vseh, kot včasih Esmeralda! Medalja bi bila kar upravičena, se strinjam s Fonzetom.
Po drugi strani pa se sprašujem, kako da tega biserčka, Mare in njenih deklet, ni odkrila občinska garnitura že prej? Zakaj jim je komisija za kulturo odrinila samo nekaj drobiža, jih potrepljala po rami in jim dovolila, da so tu in tam »popestrile« kakšen materinski dan. Zdaj je seveda druga pesem: vsi po vrsti se bodo nastavljali z njimi pred kamere, župan bo seveda našel čas za fototermin , komisija za nagrade pa bo sigurno našla kakšno še neoddano priznanje ali plaketo. Morda bi tole dogajanje s pevkami pospešilo nastanek turističnega centra, saj smo postali slavna in poznana občina. Da le ne bi Moravčani kaj preveč brskali po rodovnikih in nam nazadnje Maro še odpeljali v Moravče. Ko gre za slavo, so vsa sredstva možna.
Tilka
