Teme in dileme snažilke TILKE (NOV!CE 2/2016): Šparanje

1497

Grem oni dan z mojo nekdanjo sodelavko Angelco na kavo. Včasih sva skupaj delali na občini, jaz sem stopnice in hodnike pomivala, ona je pa hodila po pošto in po sendviče za šefe. No, pol sva pa obe po hitrem postopku šli v penzijo, so rekli, da morajo kader zmanjšat, da ne smejo več zaposlovat, da morajo šparat in podobne nebuloze. Vseh snažilk in kurirjev, vratarjev in hišnika so se po hitrem postopku znebili: v penzijo ali pa na zavod, so rekli, ker občina mora varčevat, tako je ukazala država.
No, kje sem že ostala….aja greva torej z Angelco zadnjič na kavo, prav počasi sva jo mahnili tam mimo naše ta nove garažne hiše, spotoma pasli firbec in se spominjali nekdanjih časov.
»Poglej, Angelca, tole je ta lepa, nova pridobitev! Če ne bi tako pridno varčevali, kot so, bi te hiše ne bilo,« sem se mal pohecala ker vem, da Angelco popade silna jeza, če kdo omeni občinsko šparanje.
»Samo nehaj! Ne me jezit! Jaz in ti sva morali za-radi šparanja na hitro v penzijo, če bi lahko še pet mesecev dalj delala, bi imela za 40 evrov višjo penzijo! Pa ne! Kje pa, moramo znižat stroške, so mi rekli, potem pa najeli eno firmo, ki je bila precej dražja,« je bila huda Angelca in pospešila korak.
»So pa veliko prišparali, ko je šel Florentinčkov Gusti v pokoj, ta je bil čisto pri vrhu, županov zaupnik,« sem se spomnila na starega Gustija, ki je največ časa predremal za ogromno pisalno mizo,na kateri je bil po navadi samo časopis in ena zelena mapa.
»O, daj no! Takoj so zaposlili enega novega, menda je družinski prijatelj enega od onih, pri vrhu!«
»Pa tista zoprna šefica iz ta druge pisarne je tud šla v invalidsko, sem slišala. Mi je Malči povedala, ker je računala na njeno mesto. Če bi bilo kaj pravice, bi ji pripadalo, toliko let že dela tam! Pa so vzeli eno mlado, menda snaho od enega tam gori,..saj veš.«
Usedli sva se zunaj, k mizici, ki jo je ogrevalo dopoldansko sonce, iz Angelce pa je kar vrela jeza, ko se je spominjala svojega hitrega odhoda iz občine.
»No, kar poglej, nobeden ni več omenjal šparanja, ko so se znebili nas, ki smo bili menda največji strošek. Vsakega, ki tako ali drugače odide, hitro nadomestijo in ko se mal pozanimaš, ugotoviš, da je znanec tega in tega, žlahta od onega, nečak od tretjega. Ni vredno razmišljat!«
Naročili sva kavico s smetano. Prvi topli sončni žarki so res blagodejni za takle upokojenski klepet, Angelca pa je spet začela s svojo jezo:
»Poglej, vse povsod sama parkirana pločevina, kamor pogledaš! Tamle pa prazna garažna hiša za ne vem že koliko milijonov! Le od kje so ti milijoni, te vprašam!«
»No, to je evropski denar, pravijo,« sem jo mirila in ji dajala znake, naj bo tiho.
»Kaj boš to govorila, saj smo mi tud Evropa, a ne? To je naš denar, ti pravim, Evropa gor ali dol! A veš, kakšne denarje plačujemo za tiste voluharje tam v Bruslju? Ne morejo nas več farbat, zdaj tud mi, upokojenci vse preberemo na faceboku! «
No, še preden sva spili tisto kavico, sem zvedela vse, tudi to, da je dobro obveščena, da ima facebok, da bo vedno volila Korelna, ker edini zna te pokvarjene prasce pri državnem koritu pritisniti ob zid in da bi brez njega upokojenci lakoto tolkli. Mislila sem, da bova z Angelco mal pošimfali čez ta mlade, da bova obirali skupne znance, sem pa slišala politično predavanje.
Kdo bi si mislil, da se je prej pohlevna in neopazna spremenila v eno puntarsko, glasno in dobro informirano babo. Kaj lahko spoznavanje računalnika in faceboka naredi iz človeka! Upam, da se župani, ministri, predsedniki in tisti v Bruslju tega zavedajo, kajti jezen in razžaljen mali človek lahko postane tudi zoprno glasen.
Tilka

Tilka_2_2016

Oglasno sporočilo