Manca Jereb: V nedeljo smo dosegle največji uspeh v kratki zgodovini kluba

0
2299

Ženski nogometni klub Radomlje

V nedeljo so nogometašice članske ekipe izpolnile veliki cilj. Na dramatični tekmi polfinala pokala so slavile v Ankaranu po streljanju enajstmetrovk. Po 90 minutah je bilo 1:1, pri strelih z bele točke so zadele vse štiri strele, gostiteljice pa le dva. Kapetanka Manca Jereb se veseli finala v Kopru, ki bo 25. maja. Študij fizioterapije ji gre odlično od rok, naslednjo leto načrtuje že diplomo, poleg službe pa se v nogometu vidi predvsem v vlogi trenerke.

Članice so jesenski del 1. SŽNL končale na četrtem mestu, za drugouvrščenim Rudarjem pa zaostajajo le tri točke. Varovanke Milomirja Mandića in Petra Kristana so zelo dobro predstavo prikazale proti Velenjčankam (1:0), na pokalni tekmi proti Mariboru (8:0) in tudi ob minimalnem porazu proti favorizirani ekipi Pomurja (2:3). Precej slabše so se odrezale proti Krimu (1:1) in vedno neugodnemu Ankaranu (3:4).

Kako komentiraš nedeljsko dramo v Ankaranu?
To je največji uspeh v zgodovini kluba. Pred začetkom sezone nismo načrtovali, da lahko pridemo tako daleč, ko pa smo izvedeli, da je finale dosegljivo, je le-to postalo glavni cilj celotne sezone. Uspelo nam je!

Tekma v Ankaranu je bila predvsem vetrovna loterija.
Ankarana nismo čisto nič podcenjevale. Na njihovem igrišču je vedno zelo težko. Igrišče je bilo polno lukenj, nobena žoga ni šla po naših željah. Izvajanje avta je bilo nemogoče, saj je žoga prišla nazaj. Vsi naši načrti pred tekmo, so se zavoljo težkega igrišča in močne burje, hitro razblinili. Zmagal je veter. O regularnosti tekme na začetku srečanja odloča sodnik in ocenil je, da lahko igramo, čeprav se igralke z odločitvijo nismo strinjale.

Manca s soigralkami je poleg bitke z nasprotnicami dobila tudi bitko z burjoManca s soigralkami je, poleg bitke z nasprotnicami, dobila tudi bitko z burjo

Po koncu tekme je bilo veselje nepopisno.
V drugem polčasu bi lahko zadele, a nam ni uspelo. Pri streljanju enajstmetrovk so bili naše strelke zbrane, zelo dobro pa je branila tudi naša vratarka Sonja Čevnik. Evforija po koncu je bila popolna. Celotna sezona se je odločila v štirih strelih. Ko je Kaja Jerina zadela kot zadnja, smo pozabile na vse in se prepustile čustvom.

Finale pokala proti Pomurju v Kopru bo 25. maja.
Izidi Pomurja govorijo sami zase. Vedno bližje smo, nesporne favoritinje pa so Pomurke in me nimamo ničesar izgubiti, lahko samo pridobimo. Lani jih je Rudar že presenetil, kar je dokaz, da je na eni tekmi vse mogoče. Take tekme v našem klubu še ni bilo in znamo se dobro upirati, na tekmo pa se bomo pripravile več kot 100%.

Kako bi ocenila jesenski del prvenstva?
Lestvica bi vsekakor lahko bila drugačna. Na nekaterih tekmah smo pozitivno presenetile, na drugih pa negativno. Tekmi proti Krimu in Ankaranu se nista izšli po naših načrtih, poraz proti Olimpiji ni bil spodrsljaj, saj so dekleta dobro igrala, sodniške odločitve (sodila je glavna sodnica Tanja Subotić s pomočnikomaHeleno Buh in Dejanom Plavotićem – op.a.) pa so bile res nerazumljive. Že na začetku sezone smo si z remijem proti Krimu otežile položaj. Takrat je veljalo, da naj bo to naš edini spodrsljaj, a smo izgubile še v Ankaranu, kar je poslabšalo izhodišče za spomladanski del.

Koliko so poškodbe vplivale na razplet jesenskega dela? Skupaj s Kajo Jerino sta nosilki igre, obe pa sta izpustili večino tekem.
Kaja je res zelo kvalitetna igralka, to se je poznalo. Nimamo širokega kadra, potrebovali bi 20 približno enako kakovostnih igralk. Več stvari je vplivalo na slabše izide. Večkrat smo bile boljše, žoga pa nikakor ni hotela v mrežo, na nekaterih tekmah nas je tudi sreča popolnoma zapustila.

Posebna je bila tekma z Olimpijo na Kodeljevem, kjer si se prelevila v najbolj zagreto navijačico deklet. Verjetno ni najlažje na tribuni spremljati tako tekmo.
To je bila za nas prav posebna tekma. Nobene druge tekme s tribune nisem spremljala tako čustveno. Dekleta so dala vse od sebe, pristop je bil pravi, vendar se nam ni izšlo. Ko vidim, da stvari ne gredo v pravo smer, bi bila rada zraven. Ekipo se lahko dvigne le na igrišču, tega pa zaradi poškodbe gležnja nisem mogla. Ne morem biti ravnodušna na tribuni, taka pač sem. Seveda se ne bom spremenila, to je del moje osebnosti.

Olimpija bo 8. maja prišla v Radomlje. Obeta se nov derbi.
Na Kodeljevem je bila za nas najbolj čustvena tekma v sezoni. Vsa dekleta že čakamo povratno tekmo. Upam, da bomo v popolni zasedbi.

Pomurje je še vedno razred zase v Sloveniji. Katero mesto je torej realno po spomladanskem delu?
Rudar smo premagale doma lani in letos, ob koncu jesenskega dela pa so se Velenjčanke res dvignile. Če je pristop pravi, lahko tudi brez poškodovanih igralk zmagamo na vsaki tekmi. Proti Pomurju sva manjkali s Kajo in je bil končni izid 2:3. Mi lahko zmagamo na vsaki tekmi, na drugi strani pa izgubimo proti ekipam, ki so na papirju precej slabše od nas. V ženskem nogometu se dogajajo zanimivi izidi, dva tedna po odlični predstavi proti Pomurju smo npr. izgubile v Ankaranu.

Poleg kapetanke članske ekipe si v klubu tudi v vlogi trenerke. To je verjetno popolnoma drugačen izziv?
Z Mariko Prošek vodiva ekipi deklic do 11 in do 13 let. V selekciji do 11 let so vključena tudi najmlajša dekleta, ki imajo šele sedem let. Na začetku sezone je bilo precej naporno, saj sem najprej trenirala mlade punce, potem pa sem morala opraviti še svoj trening s članicami. Po treh urah sem bila popolnoma izmučena. Na začetku sezone smo imeli po dva treninga, nato že tri na teden, ob koncu tedna pa sledijo tekme. Ritem je zelo naporen, predvsem ob koncih tedna.

Trenerski tandem deklic U11 in U13 - MM (Manca & Marika) v elementuTrenerski tandem deklic U11 in U13 – MM (Manca in Marika) v elementu

V mlajših kategorijah izid ni v ospredju. Kakšen je pristop trenerja?
Najpomembneje je, da dekleta uživajo v nogometu. Morajo dobiti željo po igri, žoga jim mora postati domača. Zelo pomembno je vzdušje v ekipi, ni vse le tehnika in taktika. Glavni cilj je, da dobijo nove prijateljice. Ko praznujejo rojstni dan, povabijo celotno ekipo. Preko športa jih skušamo vzgajati. Potrebno je znati priznati poraz in sprejeti kritiko. Če se bodo dekleta med seboj razumela tudi zunaj igrišča, bodo uspela v nogometu.

Dekleta bolj kompleksno doživljajo nogometno tekmo. So razlike zelo velike v primerjavi z moškimi moštvi?
Fantje vse težave v osebnem življenju lahko odmislijo za tistih 90 minut. Ženske težave včasih prenašajo tudi na druge. Velik izziv je voditi žensko ekipo. Ko bo nekdo našel pravo formulo, naj se kar javi. Moški trenerji drugače gledajo na malenkosti. Včasih se recimo zapoje igralki za rojstni dan in se hitro ustvari dobro vzdušje. To ti vzame le kakšno minuto.

Kako vidiš svojo prihodnost v Radomljah?
V klubu se vidim v prihodnosti predvsem v vlogi trenerke. Poškodbe terjajo svoj davek, včasih se je treba zamisliti, kako bo šlo naprej. Ko bom imela več dela v službi, se bom posvetila le še trenerskemu delu. Za našo člansko ekipo ni treba skrbeti, vsako leto bomo močnejši, imamo zelo dobre generacije. V ekipi do 17 let je pet ali šest igralk, ki bodo prevzele glavne vloge med članicami. Zares znajo igrati kreativno. Povečalo se bo število kakovostnih igralk, zaostrila se bo konkurenca. Za vsako mesto v ekipi se bo potrebno boriti. Tudi poškodbe ne bodo več problem.

Med zimskim premorom si obiskala Tajsko. Kakšni so vtisi?
Včasih si je potrebno vzeti tudi čas zase. Močno sem si želela obiskati Tajsko in februarja se mi je želja končno uresničila. 23 dni je bilo nepozabnih, celo potovanje smo uživali. Država je dovolj varna, v težave lahko padeš le, če jih iščeš. Imeli smo med 30 in 35 stopinj, zato me je ob prihodu domov čakal kar manjši šok.

A.G., Foto: Rok Zore, Facebook

Oglasno sporočilo