Kolikokrat se vam je že zgodilo, da je nekdo v vrsti pred vami ali za vami, po domače “popenil” in to zaradi malenkosti. Meni se je nazadnje zgodilo v menzi. Ja, čisto običajen dan je bil, stal sem v vrsti s pladnjem v roki, ko je mladenič za mano enostavno ponorel, ker je blagajničarka po njegovem mnenju dala prednost nekomu, ki je stal na drugi strani (blagajna ima pač dva dostopa…). In mlad gospod se kar ni pustil odgnati in je bentil in preklinjal, da smo že vsi pisano gledali in to zaradi 15 sekund, kolikor traja, da vam, vedno prijazna blagajničarka, obračuna tisto kosilo. Nič ni pomagalo, da se mu je z nasmehom opravičevala, nič ni pomagalo, da so mu tudi ostali svetovali, naj neha, on je še kar klel in se šopiril, da je šel na koncu že vsem pošteno na živce in najbrž nas je bilo v vrsti kar nekaj, ki bi mu častili to malico, samo da bi utihnil… No, in potem pomisliš, kaj bi bilo, če bi se kdo z njim v tem trenutku še prepiral. Če mene vprašate, bi se stepel kot nor in če bi imel pri roki še kako orožje,in bi ga z veseljem uporabil, saj se mu je videlo, da teh nekaj minut ni bil pri sebi. To je bil trenutek pri nepomembnem dogodku, ki je mulcu odprl ventil za vse njegove težave. Morda ima tečnega šefa, mogoče ga je zapustila punca ali se mu je pokvaril avto… Kdo ve. Vem samo, da se je na srečo vse dobro končalo, lahko pa se tudi ne bi. Koliko frustracije in slabe volje se je nabralo v starem gospodu tam v Izoli, da je lepega dne načrtno vzel pištolo in šel ubit svojega zdravnika, se sprašujem. Koliko gneva se je nabralo v mladeniču, ki je pred dobrim letom s čelnim trkom namenoma ubil policista… Vse skupaj je najbrž posledica tega, pravijo strokovnjaki, da enostavno nismo več sposobni težav urediti sami, da si ne priznamo, da smo za lastne težave najpogosteje krivi sami, da smo malomarni, da mi delamo napake in da niso vedno krivi drugi. Ja, včasih je bilo veliko lažje priznati napake, danes pa ves čas samo poslušamo, kako so krivi drugi, kako se nam dogaja krivica in kako je za vse kriv sistem. In ko ta zunanji krivec zraste do te mere, da svojega besa do njega enostavno ne moremo več ukrotiti, je potreben le še majhen nesporazum in ventil se odpre…
Zato naj vsak pri sebi dobro premisli, kaj je vzrok njegovih težav, preden zanje okrivi koga drugega. Prepogosto odpiranje ventilov nas lahko drago stane.
Jakob
Iz tiskane izdaje časopisa NOV!CE 12 2016
