Mož, ki je sposoben odigrati dva Šarca

0
1949

Marjan Šarec je v slovenskem prostoru prepoznaven po priljubljenem liku Serpentinška in izvrstnih imitacijah politikov, zadnja leta pa županuje občini Kamnik, kjer v drugem mandatu prav nič ne skriva ambicij, da bi se rad preselil na državno politično sceno.

Marjana Šarca, kandidata za predsednika države, verjetno večina bolj pozna po izvrstnih imitacijah Janeza Drnovška in priljubljenem liku Serpentinška – prav nič uglajenega in zlasti do žensk neizprosno robatega moža –, kot po njegovem županovanju v Kamniku, kamor mu v dveh mandatih ni uspelo pripeljati blaginje, ki bi burila duhove zunaj njegovih meja. Tudi zato v Kamnik povprečen Slovenec brez razloga še vedno skoraj ne zaide.

Na državnem političnem parketu je bolj ali manj neznan. A mu zelo dobro kaže. Na začetku predsedniške tekme se je precej na glas šušljalo, da ga podpira levica, ki je po že preizkušenem receptu iskala prepoznaven, svež in politično neomadeževan obraz. Šarec to zanika. Stricev iz ozadja ne potrebuje, je pa skrajni čas za nove obraze, je odločen kandidat, ki mu je enkrat že uspel veliki met z nepričakovanim preobratom. Na županskih volitvah se je namreč kot popoln politični novinec leta 2010 nepričakovano prebil v drugi krog in z izjemno strategijo v dokaj zapleteni kamniški predvolilni politični kuhinji še bolj nepričakovano odvzel skoraj že dobljeno zmago protikandidatu in takratnemu podžupanu Branetu Goluboviču. Dolgoletni župan Kamnika Tone Smolnikar na teh volitvah ni več kandidiral.

Šarec je kasneje pojasnil, da je kmalu spoznal, da se ga želijo znebiti prav tisti, ki so ga nagovorili za kandidaturo in javno podprli. Šlo je za Smolnikarjevo listo, kjer naj bi ga »s figo v žepu podprli zgolj zaradi prepoznavnosti in naklonjenosti desnice, v resnici pa so računali na gladko zmago Smolnikarjevega naslednika Goluboviča. Predstavljajte si, koliko časa moraš igrati neko igro, ustanoviti štab znotraj štaba proti šestim kandidatom, potem pa imaš še peto kolono,« je Šarec razlagal v oddaji Požareport in se pohvalil: »Ja, uspelo mi je izigrati vse. Očitno nisem bil tak novinec.«

Po zmagi se je za tri mesece zaprl v pisarno, saj ni vedel, komu lahko zaupa, in potegnil vrsto presenetljivih, a taktično uspešnih potez. Med drugim iz vrst zmagovalcev volitev ni izbral niti podžupanov, marveč enega z leve in drugega z desne opcije, »saj imajo zmagovalci že župana«, je podražil razočarano Listo Toneta Smolnikarja in dokončno opravil s Smolnikarjevo zapuščino.

A medtem ko neomadeževan, vedno neizprosno resen in uglajen predsedniški kandidat, ki nerad razgalja zasebnost, potuje iz kraja v kraj in spretno nagovarja leve kot desne, mlade in stare volilce ter pri tem udriha po stari gardi, ki je zapravila svetlo prihodnost naše mlade države, v javnost sramežljivo curljajo tudi Šarcu manj naklonjene informacije. V tej luči se zdi zanj precej »neroden« zlasti posnetek prvega zmagovalnega županskega nagovora, ki si ga je še vedno mogoče ogledati na spletu. Ni jih malo, ki ob ogledu v vseh ozirih gostilniškega posnetka najprej pomislijo, da gre za posrečen skeč o nekih drugih časih, saj Šarec v njem prav nič ne prizanaša tistim, ki so ga razočarali. Med drugim vehementno pravi: »Sem večkrat rekel, da imajo ženske več tistega med nogami kot pa tisti, ki bi to morali imeti.«

A je treba Šarcu priznati, da se zna iz napak tudi kaj naučiti, saj podobne izjave ni več izustil. Podobno hitro se je naučil, da občanom ni všeč, če župan nekaj tednov po izvolitvi v družbi svoje šefinje kabineta spremlja dijake na večdnevno tekmovanje v Grčijo na stroške občine. Tudi tega ni ponovil. Govoricam navkljub pa se ni nikoli odrekel vozniku in je ostal edini župan manjše občine, ki se pusti prevažati naokoli. Občasno. S škodo octavio, ki jo uporabljajo tudi drugi, pojasni Šarec.

Igralec in taktik

Že ko je prvič postal župan, sta se pokazali dve lastnosti, ki ju očitno zares mojstrsko obvlada. Prva je igranje, druga taktiziranje. Obe so na lastni koži skusili zlasti tisti, ki mu niso pomagali do zmage. Tako tisti, ki so bili zamenjani v povolilnem kadrovskem cunamiju ali pa so kasneje odšli sami, ne skrivajo, da so spoznali dva Šarca. Prepričani so, da je igral oba. Bolje tistega neizprosnega s trdo roko. Prijela naj bi se ga celo oznaka, da igra samega sebe samemu sebi, nam je zaupal eden izmed njegovih nekdanjih tesnejših sodelavcev, ki meni, da mu še najbolj ustreza lik Serpentinška.

Gladka druga zmaga pa naj bi ga dovolj zanesla, da je iz njega izbruhnila prej vsaj nekoliko prikrita narcisoidnost in skoraj bolestna ambicioznost. Postal naj bi nasprotje prejšnjega, do neke mere prijaznega, delavnega, poštenega in ljudskega župana. »Kot pravi politični kameleon se je spentljal prav s tistimi, ki jih je prej najbolj kritiziral. Moja edina napaka je bila, da sem mu pomagal postati prepoznaven,« meni njegov nekdanji tesni sodelavec, ki ga Šarcu tudi danes ni težko prepoznati, četudi so, kot pravi sogovornik, zlonamerno blatenje in preiskave njegovega minulega dela na občini samo še slab spomin.

Nekdanji zaposleni so govorili tudi o tem, da je bilo na občini zelo pomembno biti v dobrih odnosih z damo, ki ima velik vpliv na župana. Ni večja uganka, da gre za vodjo kabineta Janjo Zorman Macura, ki naj bi sodelovala tudi na večini županovih pogovorov s strankami. Šarec pojasni, da se s pogovori na šest oči izogiba lobiranju in možnostim, da bi kdo kaj po svoje interpretiral.

Na očitke o izvajanju kadrovskega cunamija, šikaniranja in mobinga nad zaposlenimi je Šarec po prvi zmagi odgovarjal: »Nihče ni bil zamenjan zaradi politične usmeritve ali prijateljskih zvez, ampak zgolj zaradi strokovnosti in odnosa do dela.« Vse je razrešil v dobro občine, je dodal. »Deloval sem po črki zakona, vsi premeščeni so se strinjali s premestitvami. Dal sem priložnost tistim, ki radi opravljajo svoje delo, ki ne gredo domov, ko je ura tri popoldne, ampak takrat, ko je delo opravljeno.« Po gladki drugi zmagi mu ni bilo treba nikogar več premestiti, se je pa za nekaj časa s svojo listo sam preselil v Pozitivno Slovenijo.

Blažen med ženami

O sebi pravi, da ni flegmatik in zna zaropotati, če vidi, da ljudje delajo po liniji najmanjšega odpora. Zna biti naporen in je včasih slabe volje, nagnjen je k točnosti in zaradi izrazitega čuta dolžnosti strog do sodelavcev, a tudi sebe: »Ko mi je umrla mama po hudem trpljenju, sem čez 15 minut sedel v avto in se odpeljal na predstavo v Sežano, igrat komedijo. Ljudi ni nič zanimalo, kdo ti je umrl, si bil morda bolan ali kaj tretjega. Ne, plačali so karto in moja dolžnost je bila narediti svoje delo,« je zapisal Šarec.

Zanima ga zgodovina, v prostem času rad dela na vrtu, kaj skuha, tudi srajce lika sam, poudari. Bržkone v prepričanju, da bi jih kdor koli drug težko zlikal tako popolno kot on. S soprogo Barbaro, profesorico italijanščine in slovenščine, ter hčerama Gabrijelo in Vivijano živi na Šmarci.

V službi je obkrožen z ženskami. Kaže, da z njimi lažje sodeluje. Tudi njegovi najtesnejši sodelavci, tisti, ki jih je nastavil sam, izpostavljajo njegovo zahtevnost in strogost do sebe in sodelavcev. »Je garaški karakter, pogosto pride prvi v službo in odide zadnji. Je pravičen, odgovoren, natančen, sočuten in neizprosen, človek akcije. Sestanki z njim so kratki, a učinkoviti. Ne daje velikih obljub, raje dela. Veliko tudi na terenu,« pravijo sodelavci.

A že v koaliciji niso tako prizanesljivi. Očitajo mu pretirano nezaupljivost in preračunljivost, v druženju pa nekoliko moteče navdušenje nad avtoritarnimi voditelji. »Zaradi njegove skrajne nezaupljivosti med nami ni partnerskega odnosa, čeprav zna dano besedo prelomiti le on. Če se javno mnenje le malo obrne, tudi on takoj obrne ploščo in nas brez pojasnila pustil na cedilu,« pravi koalicijski partner z veliko daljšo kilometrino od Šarčeve. Po njegovih besedah naj bi bil namreč izrazit kolerik, ki v nekontroliranih izpadih vrešči, zmerja sodelavce in je prepričan, da se te morajo ljudje bati, če želiš, da dobro delajo, pravi sogovornik, ki po drugi strani ceni njegove igralske sposobnosti in poznavanje politične obrti.

»V tem mu ne sežemo niti do kolen. Točno ve in ima občutek za to, kateri publiki mora kaj povedati. Je eden redkih, ki lahko isti dan na partizanski proslavi vpije Smrt fašizmu in potem na novi maši umirjeno citira sveto pismo. Mojstrsko zna povedati, kar ljudje radi slišijo.«

Vir: Dnevnik.si/Anita Vošnjak

Oglasno sporočilo