Zadnjič sem si v kinu Domžale ogledala čudovit film Moj kuža Patrik. Govori o psu v šoli. Pes, ki postavi ustaljena šolska pravila na glavo. Pes, ki zna tolažiti, nagajati in biti prijatelj. Že naslednji dan sem potegnila kolegico Ksenijo, profesorico matematike in fizike na osnovni šoli Dob, za rokav. “Kako pa tvoj šolski pes?” sem hotela vedeti. Dogovorili sva se za intervju, kajti njene zgodbe se ne da povedati v enem odmoru.
Povej mi, zakaj se tvoj pes imenuje šolski pes?
Naj ti postrežem z zgodbo od začetka.
Kdo si ne želi imeti psa? To je želja vseh otrok, a vedno se najde kaj, kar nam prepreči uresničiti to željo. Ko sem bila majhna smo imeli doma muce in tudi psa, a v študentski dom in kasneje v najemniško stanovanje nisem mogla pripeljati hišnih ljubljenčkov. Ko sem zaživela sama v svojem stanovanju, se je želja spet rodila. Manjkal mi je pes. Nekega dne sem se usedla za računalnik in začela brskati med ponudbami, podarim, prodam. Prijazne podobe pasjih kosmatincev so me gledale z zaslona. Katerega naj vzamem, sem razmišljala.
Slišala sem, da so za tvojo željo izvedeli tudi tvoji učenci ?
Ja, bližal se je moj rojstni dan in hoteli so me presenetiti. Ponudili so se mi, da poiščejo psa zame. Pa sem jih prehitela. Našla sem družino, ki je oglaševala pasje mladiče. Sedla sem v avto in že čez pol ure zagledala kuštravca, ki sta tekala po kuhinji. Rjava in črna kosmatinca.
Kako si vedela, katerega naj vzameš?
Pravijo, da ne izbereš psa, ampak on tebe. Odločila sem se za črno samičko. Bila je mirna, kar klicala me je, naj jo vzamem. Želela sem si prijaznega psa, ki bi se mi prepustil, da bi ga razvajala in imela rada. Mala črna mešanka med yorkširskim terierjem in pritlikavim šnavcerjem je odšla z menoj.
Kakšen je bil tvoj prvi dan z novo prijateljico?
Kar naenkrat sem se znašla pred vprašanjem. Sem sploh prava, da bom vzgajala psa? Kaj naj ji dam jesti? Kaj ima psička rada in česa ne mara? A vso negotovost je prekrilo silno veselje, da imam psičko. Ime Tili so ji izbrali že njeni prvotni lastniki in obdržala sem ga. Mala navihanka je takoj sprejela moje stanovanje za svoje, park, kjer sva se sprehajali, prijatelje, ki so naju obiskovali.
In otroci v šoli? Si jim povedala, da imaš psičko?
Kako bi mogla zamolčati kaj tako veselega. Celo uro smo klepetali le o njej, zanimalo jih je vse po vrsti, kakšna je, ali ponoči spi, veliko laja, grize… Začeli so me nagovarjati, naj jo pripeljem v šolo. To ni tako preprosto, pes ne spada v šolo, lahko bi koga ugriznila, name bi se zvrnila cela gora težav.
Pa si jo pripeljala, kajne?
Sem. In otroci so vzljubili Tili takoj, ko so jo videli. Pa ne le oni. Tudi učitelji so jo občudovali.
In ravnateljica?
Ko jo je zagledala, se ji je takoj porodila ideja. Kaj če bi imeli šolskega psa. Bila sem navdušena, ponosna in vesela, da je Tili pobrala toliko hvale. Začela sem brskati po računalniku in iskati šolo, da bi Tili postala terapevtski pes.
Takrat so se nad Tili zgrnili črni oblaki
Vsa sreča je v trenutku utonila. Tili je bila stara komaj štiri mesece, ko je zbolela. Imela je prirojeno napako in kljub vztrajnemu obiskovanju veterinarja, ji ni bilo pomoči. Hirala je in le še komaj živela. Smilila se mi je, saj nisem našla veterinarja, ki bi jo pozdravil. Obupali smo nad njo. Operacija bi bila zelo draga, pobrala bi vse moje prihranke. Morala bi jo peljati v tujino. In nisem imela zagotovila, da bo preživela. Po nekaj mučnih dnevih sem se predala. Odpeljala sem jo na uspavanje. To je bil moj najbolj črn dan. Mala psička, ki komaj je začela živeti, se je poslovila od mene. Ostala je v veterinarski bolnici in čakala na svoj konec. Jaz sem se v solzah odpeljala v službo.
In se je zgodil čudež?
Ja, čudeži se godijo. Ko sem zaključila s poukom, sem videla neodgovorjen klic na svojem telefonu. “Našli smo veterinarja, ki bi operiral vašo psičko,” so mi sporočili.
Bilo je, kot bi Tili vstala od mrtvih. Prej se nihče ni odločil za zahtevno operacijo, zdaj se je našel veterinar, ki je bil pripravljen tvegati. Nisem več razmišljala, koliko me bo stala operacija, čeprav je bilo le malo možnosti za uspeh. Odločila sem se, da ji dam priložnost.
Kako se spominjaš ur, ko si čakala na rezultate operacije?
Trpela sem. Iz muk me je rešil klic. “Preživela je.”
Je bila rehabilitacija dolgotrajna?
Že pred operacijo je morala dobiti kri, da je bilo njeno zdravje toliko stabilno, da je bila sposobna preživeti poseg. Prijateljičin buldog je Tili dal svojo kri. Dober mesec je potrebovala, da je odšla na operacijo. Po njej se ji je moč hitro vračala. Nastalo je nekaj zapletov, a kljub temu je bila Tili vsak dan bolj pri močeh.
In nadaljevali sta zastavljene cilje?
Se razume. Ko je bila spet živahna in vesela, čez mesec ali dva, sva pričeli s šolanjem. Opravila je tri stopnje: Mladi pes, Mala šola in Osnovna šola. Nato je sledil najbolj zahtevni del teh treh izobraževanj. A opravila je tudi izpit BbH – mednarodni izpit in Tili je postala pes vodnik.
Je bilo s tem šolanje končano?
Ne. Takrat se je šele zares pričelo. V društvu Ambasadorji nasmeha sva opravili celoletno šolanje za terapevtski par in dobili licenco, da lahko opravljava svoje delo v šoli.
Pa to še ni konec. Izpit mora Tili obnavljati letno, jaz pa teoretični del na vsake tri leta. Pravila so stroga in morava se jih držati, če želiva ostati terapevtski par.
Kakšno delo opravlja? Kako poteka njen delovni dan?
Tili je šolski pes, obiskuje otroke na naši šoli, jih osrečuje, jim pomaga premagovati težave, zavore in skrbi. Ob torkih s Tili prisostvujeva delu v prvem razredu. Otroci se po učnem programu učijo, Tili pa jim pomaga. S pomočjo psa otroci brez težav spoznavajo nove pojme, utrjujejo snov, ponavljajo. Prisotnost psičke jih razbremeni skrbi, poleg učenja, nehote spoznavajo življenjske vrednote: odnos do živali, strpnost, redoljubnost, medsebojno povezanost, skrb za osebno higieno, delovna navade… Tili sodeluje tudi pri bralnih vajah. Otroci berejo psu. Ker Tili rada posluša zgodbe, ji otroci z veseljem berejo.
Načrti v naprej.
Želim si, da bi bila Tili zdrava in bi še mnogo let osrečevala otoke.
To želimo tudi mi.
Tatjana Kokalj
