V času sodobne tehnologije zadostuje le pogled na ekran in že ugotovimo, kakšno je vreme na Mali planini. In tako smo lahko videli, da je na zadnjo nedeljo v avgustu, ko se srečajo planinci in planinke ter ostali ljubitelji gora, napovedano čudovito vreme, obsijano s soncem, ki naj bi ga sem ter tja prekrili oblaki in pripomogli, da premagovanje, ne prenaporne poti, ne bo zahtevalo preveč znoja.
Tokrat so začetek druženja prestavili na 12. uro, ko so zapeli fantje in možje MPZ Janko Kersnik Oj, Triglav moj dom in tako naznanili začetek. O bogati zgodovini doma nam je spregovorila predsednica PD Domžale Helena Kermavner, ki ni mogla v svojem govoru mimo zaslug številnih članov in članic, ki že 66 let skrbijo, da je dom res dom. Za spremembo smo prisluhnili podpredsedniku PD Bajtar Velika planina Vinku Poličniku, ki je natresel nekaj zanimivosti o njihovem društvu, začenši pri porodnišnici. Je že tako, da so nekateri ponosni na mesto rojstva, in tako bajtarji s ponosom povedo, da se je ideja o društvu rodila prav v Domžalskem domu. Ob tem smo prisluhnili tudi o tem, kdo so bajtarji. To so tisti ljubitelji Velike planine, ki »gostujejo« v planšarskih bajtah takrat, ko na planini ni planšarjev, to je v obdobju od začetka oktobra do sredine junija, ko ponovno pridejo pastirji in kmetje s svojo živino. Bajtarstvo se je pričelo davnega leta 1930, ko je prvi turist vzel v najem planšarsko bajto čez zimo. To je bil g. Rajko Gregorc iz Kamnika. To se je nadaljevalo in nadgrajevalo iz leta v leto. Vedno več je bilo turistov – bajtarjev, ki so najemali koče za zimsko sezono. Ob tem smo izvedeli, da so edino društvo, ki nimajo predsednika ampak župana, in ker je menil, da pride župan Toni Dragar na srečanje, njega ni bilo. A tudi Tonija ni bilo, saj so hribi le hribi… Ne glede na to, koliko so visoki, je bolje varno ostati v dolini in še v sosednjo občino ne greš. Ker praznujejo 31. avgusta 30 let bajtarstva, so v Domžalskem domu pripravili razstavo Planino so nosili v srcu, ki prikazuje delo in utrip bajtarjev na Veliki planini, ki bo na ogled celo leto. Še dve pesmi so zapeli pevci in nato prepustili svoje mesto ansamblu Gregorja Kobala, ki je urezal tudi takšne, da so zasrbela stopala. Tisti, ki niso ravno za ples in so bolj za degustacijo hrane, so lahko poleg številnih dobrot iz kuhinje uživali še ob odličnem golažu in se pozno popoldne počasi odpravili v dolino.
djd
