Tržnica je že od nekdaj mesto srečevanja ljudi in izmenjave blaga. Na tržnici, tako vsaj radi verjamemo, dobimo pristen stik s kmetom, medarjem, sadjarjem, skratka pridelovalcem prave domače hrane. Ta postaja vedno bolj v modi, saj je prav, da kupujemo od domačih kmetov in tako dobimo svež pridelek, ki ni prepotoval tisoče kilometrov ali pol leta ležal v hladilnikih. Kmetje ne bi bili kmetje, če ne bi razumeli potreb potrošnikov in se jim prilagajali. Ponudba je tudi na naši domžalski tržnici dokaj raznovrstna in bogata. Ljudje so se nanjo navadili, jo radi obiskujemo in se ob različnih dogodkih tudi pozabavamo. Vse lepo in prav, a vendar nečesa ne razumem. Zakaj se solata pri vseh ponudnikih prodaja po isti ceni? Enako velja za korenje, cvetačo in karkoli. Kot bi se prodajalci, še preden se pojavijo prvi kupci, dogovorili za dnevno ceno pridelkov in se požvižgali na pravilo konkurenčnosti. Včasih si blago izbiral po kvaliteti in ceni, danes pa tega ni več. Nekoč sta se prodajalec in kupec na tržnici pogajala za ceno, danes bi to bilo sramotno dejanje. Ne kupec, prodajalec je v tem primeru bog.
Delo na zemlji je težko, donos nepredvidljiv, sploh če gre za eko kmetovalce. Tudi klimatske razmere prinašajo nove rizike na katere nismo pripravljeni. Kljub vsemu temu ni prav, da so izdelki v trgovskih centrih toliko cenejši od tistih na tržnici, če ne zaradi drugega pa zato, ker ceno na tržnici ne oblikujejo preprodajalci temveč proizvajalci, brez vseh vmesnih oderuških posrednikov v prodajni verigi. Za povrhu se kdaj zdi, da je tista solata na tržnici enaka tisti iz prodajnega centra, le da je cena na tržnici veliko bolj zasoljena. Živimo v času hitrih zaslužkov in proste izbire in da bi izbrali prav, se moramo naučiti razlikovati domačo od prekupčevalske ponudbe. Navsezadnje, če želimo jesti zdravo in polnovredno živilo, smo zanj pripravljeni plačati pošteno, ne pa oderuško ceno. Trg (tržnica) naj ostane mesto srečevanja, druženja, trgovine in dobre izbire, za vsak okus in žep.
Mimi Šegina
