Emil Ledenko: »Poslanstvo mi je bilo že s priimkom položeno v zibelko«

838

Si predstavljate, da bi v teh hladnih dneh postopali v naravi oblečeni le v kopalke? Da bi se potopili v vodo, ki ima le nekaj stopinj nad lediščem? In se vrnili iz nje nazaj na mraz, kjer se ni ravno lahko hitro ogreti? Domžalčan Emil Ledenko pozna recept, kako to uspešno in varno izpeljati ter ob tem še uživati v vseh pozitivnih učinkih, ki jih s seboj prinaša – za marsikoga nenavadna – Wim Hofova metoda.

Ko se je po številnih ledenih kopelih in hladnih tuših njegovo zdravstveno stanje začelo obračati na bolje, se je Ledenko odločil, da svoje spoznanje preda naprej vsem, ki hrepenijo po takšnih ali drugačnih življenjskih spremembah. Na rednih tedenskih delavnicah se mu dandanes pridružuje že lepo število udeležencev, ki jim mraz in zima ne prideta več do živega …

Začniva kar z vašim priimkom. Mnogi verjamejo, da je Ledenko vaš vzdevek, toda dejansko se tako pišete. Precej posrečeno.
To je res zabavno. Kot pravite, so ljudje, ki so me spoznali v preteklih treh letih, odkar prakticiram dihalne vaje in mrzle kopeli, resnično mislili, da sem si sam nadel ta vzdevek zaradi tega, kar počnem. Ledenko je moj priimek in očitno sem potreboval 45 let, da sem dojel, da mi je bilo moje poslanstvo tako rekoč že s priimkom položeno v zibelko. Vse življenje sem se otepal mrzle vode, saj sem bil vedno bolj »zmrznjen tip človeka«, tuširal sem se samo z vročo vodo, kolikor je pač moje telo preneslo, ker mi je bila še topla voda premrzla. Pravzaprav vse, kar sem imel skupnega z metodo, ki jo zdaj že nekaj let prakticiram, je bil moj priimek.

Kdaj ste se srečali s prvo ledeno kopeljo, oziroma prvim »hladnim tušem«?
Pred približno štirimi leti sem začel s hladnim tušem, ker sem bral, da mrzla voda blagodejno vpliva na imunski sistem in dviguje odpornost. Moram priznati, da mi ni bilo prijetno, pravzaprav je bil mrzel tuš zame vsakodnevna borba s samim seboj. Po enem letu so mi ljudje pravili, da sem se gotovo že navadil. Kje pa! Po prvem letu sem še vedno »tulil«! Kljub temu sem vztrajal, kajti ko se nekaj odločim, to tudi izpeljem. Takrat mi je prijateljica poslala spletno povezavo do »Ledenega moža« Wim Hofa. Sprva povezave nisem niti odprl. Videl sem, da gre za nekega ekstremista in ti se najdejo skoraj na vseh področjih. Ko sem si po nekaj tednih le ogledal njegov 7-minutni film, je moje telo začelo vibrirati od znotraj. Takoj sem začel raziskovati, prebral sem vse mogoče o njem, poslušal njegove številne intervjuje. Vse skupaj me je dobesedno posrkalo vase.

Kako to, da ste odločili za tako radikalne ukrepe? Vas je pri tem vodil kak poseben motiv?
Kot sem že povedal, sem slišal za številne koristne učinke mrzle vode oziroma ledenega tuša, pred tem pa sem se kakih 15 let boril s hudo obliko artroze. Pri meni je šlo za popolno obrabo hrustanca v kolčnem sklepu, ki ga praktično nimam več. Živel sem v takih bolečinah, da sem večkrat pomislil, da se mi bo zmešalo. Iskal sem rešitve, kaj lahko storim, da bi vsaj zaustavil to stanje, če ga že nisem mogel izboljšati. Bilo je res zelo hudo; nisem se več mogel prepogniti, dotakniti kolen, obuti nogavic … Ko sem začel raziskovati dobrobiti Wim Hofove metode, sem verjel, da bi lahko nadaljno obrabo hrustanca ustavil in kasneje stanje tudi izboljšal oz. popolnoma pozdravil.

Kakšna pa je pravzaprav ta metoda?
Metoda je sestavljena iz treh komponent; dihalnih vaj, mrzle vode in obljube samemu sebi, da boš vse skupaj počel vsak dan, torej ne boš odnehal, če bo postalo težko. Ker je to proces, pomeni, da pri rednem prakticiranju prihaja do vzponov in padcev, daleč od tega, da bi bilo vedno lahko in prijetno. Vendar, če veš, zakaj to počneš, se pri ovirah ne ustaviš. Danes me ne ustavi nihče več, moja miselnost se je v preteklih treh letih korenito spremenila.
Po letu tuširanja z mrzlo vodo, dokler še nisem poznal teh dihalnih vaj, sem res izboljšal svoj imunski sitem, nisem pa še opazil nobenih sprememb pri težavah z artrozo. Pozitivni učinki so se pokazali kasneje in danes lahko z vsem srcem trdim, da je bilo vredno vztrajati! Čeprav je bilo sploh na začetku res zelo težko, sem se odločil, da ne bom izpustil niti enega dneva. Počasi in postopoma se je moje zdravstveno stanje začelo izboljševati.

Se še spomnite svoje prve ledene kopeli?
Seveda. Po dobrih dveh mesecih dihalnih vaj in mrzle vode sem se prvič kopal v Kamniški Bistrici. V vodi sem ostal približno pol minute in takrat sem se srečal s številnimi strahovi in odpori. Dokler vode ne sprejmeš, je ta tako zelo ledeno mrzla, da te dejansko grize. Koža te tako peče in bolijo kosti, da je res težko zdržati.

In dihanje je orodje, ki pri tem lahko pomaga uravnavati telesno temperaturo?
Tako je. S pravilnim dihanjem spodbudimo delovanje hipotalamusa, ki regulira proces termogeneze. Ta deluje tako, da tudi ko izpostaviš telo ekstremnemu mrazu, se tvoja telesna temperatura rahlo poviša, da te zaščiti. V vročini pa ohlaja telo, torej proces deluje v obeh smereh.

Kako vam je Wim Hofova metoda pomagala pri vaših težavah?
Težave z artrozo sem v dveh letih in pol ne le zaustavil, ampak celo izboljšal za kakih 80 odstotkov. Seveda so pri določenih gibih še vedno prisotne bolečine, a me te ne ovirajo več pri vsakdanjem življenju. S tem namenom sem tudi začel z izvajanjem omenjene metode, potem pa sem spoznal še pozitivne »stranske učinke«, o katerih prej sploh nisem razmišljal. Sem precej bolj samozavesten, izboljšala se je moja samopodoba, imam več energije, boljši spanec, regeneracija po športni aktivnosti je precej hitrejša. Tudi moje misli so bolj »jasne«. Našel sem svoj notranji mir. Na vseh ravneh sem opazil izboljšanje.

Koliko stopinj je imela najhladnejša voda, v kateri ste se kopali?
Dve stopinji. Torej tik nad lediščem, v njej pa sem ostal 25 minut.

Kakšni pa so občutki, ko pridete iz vode?
Težko jih je opisati. Vsak, ki razmišlja o tej izkušnji, bi jo moral doživeti! Gre skorajda za stanje nirvane, saj se celotno telo prebudi od znotraj, prebudi se vsaka celica. Občutek je tak, kot bi se vsakič znova ponovno rodil.

Omenili ste, da ste bili prej bolj med »zmrzljivimi« tipi ljudi, da niste marali nizkih temperatur in vas je rado zeblo. Se je to zdaj spremenilo? Ste kaj bolj naklonjeni zimi, ali drugače doživljate mraz?
Seveda. Zdaj me lahko tudi pozimi vidite, kako se sprehajam v kratkih hlačah, rokavih ali celo »zgoraj brez« celo pri minus 15 stopinjah. Ljudje me sicer malo čudno gledajo, jaz pa njih. Mislim, da sicer sam lažje razumem ljudi, kakor oni mene. Tudi jaz sem bil nekoč tam, kjer so oni zdaj. Če bi takrat sredi zime videl nekoga v kratkih rokavih, bi si tudi »mislil svoje«, a po lastni izkušnji gledam na to drugače. Mene pozimi ne zebe več.

Veliko ljudi vas posnema in obiskuje vaše delavnice. O kakšnih izkušnjah poročajo?
Ravno to je tisto, kar me najbolj navdihuje. Že od junija izvajam redne delavnice in tedenska kopanja za vse tiste, ki so že obiskali moje delavnice. Udeleženci mi tako rekoč vsak dan pošiljajo sporočila zahvale, včasih sem ganjen do solz … Vsem se je življenje spremenilo na bolje, enim bolj, drugim manj ampak vsi so opazili razliko.

Verjetno govoriva o vseh tistih, ki so vztrajali. Predstavljam si, da je tudi nekaj takšnih, ki z metodo poskusijo, a jo potem opustijo …
Seveda je nekaj tudi takšnih. Nekateri pridejo zgolj zato, da bi premagali strah pred mrzlo vodo, podobno kot tisti, ki bi se radi preizkusili v hoji po žerjavici. Ti navadno pridejo le enkrat. Moram pa reči, da več kot 90 odstotkov udeležencev mojih delavnic doma vsakodnevno prakticira tako dihalne vaje kot mrzel tuš. Tako se večinoma odločijo in vztrajajo zaradi korenitih sprememb, ker je njihovo življenje precej bolj kvalitetno in izpolnjeno, kot je bilo prej.

So med temi pogumnimi udeleženci tudi ženske?
Vedno več vas je. Presenetilo me je, ko sem spoznal, da ste ženske v resnici bolj trpežne. Lažje se lotevate tega izziva, lažje greste v vodo in v njej tudi dlje ostanete. Morda ima to kaj opraviti z rojevanjem, saj imate zato višji prag bolečine.

Kot pravite, ste svoje poslanstvo uspešno spremenili v posel. Danes tako rekoč živite od svojega hobija, delavnic in tečajev, ki jih vodite.
Junija sem odprl svoje podjetje, do novega leta imam »razprodane« že vse vikende. Delam v Sloveniji in na Hrvaškem, konec novembra sem imel denimo delavnico na Cresu. Strah, da mi na tej novi poti ne bi uspelo, je bil odveč.

Lahko rečete, da živite svoje sanje?
Res je. Delam to, kar živim. Zato sem avtentičen, pristen in zato mi ljudje tudi zaupajo. Mnogim sem v navdih. Ne zaradi tega, kar govorim, temveč zaradi tega, kar počnem. Ogromno je znanih predavateljev, ki učijo nekaj, česar sami v praksi ne upoštevajo. Moja velika prednost pa je ravno v tem, da živim v skladu s svojimi prepričanji, zato mi ljudje sledijo in verjamejo.

Svoje čase ste blesteli tudi v nogometu. Ste ta šport povsem opustili, ali sem in tja še kdaj igrate?
Ne. Nogomet sem opustil že okoli leta 2006, ker se nisem več videl v tem športu. Sicer sem na Fakulteti za šport končal višjo trenersko šolo in sem bil sedem let tudi trener otrok. Kot pravim, se v tej vlogi danes ne vidim več, bi me pa denimo veselilo kako drugače sodelovati z nogometaši oz. športniki na splošno. Lahko bi jih učil pravilnega dihanja in navajanja na mrzlo vodo, ker bi jim to lahko izjemno pomagalo pri regeneraciji, dvigu odpornosti in veliko boljšemu izkoriščanju svojih potencialov. Ko človek razume zakonitosti pravilnega dihanja, lahko z enakim vložkom oziroma naporom doseže bistveno več.

Kako ste preživeli božično-novoletne praznike?
31. decembra in 1. januarja sem za vse zainteresirane organiziral dva potopa. Zadnji decembrski dan smo ga izvedli v Planšarskem jezeru na Jezerskem, 1. 1. pa v Kranjski gori v jezeru Jasna. Zaključek starega in začetek novega smo tako proslavili s skokom v ledeno vodo in to kar dva dni zapored.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo