Na progi med Ljubljano in Kamnikom je promet stekel 28. januarja 1891, tako da je ta pomembna povezava danes dopolnila 120 let.
Osnovne zamisli o železnici v kamniško dolino segajo v leto 1880. Povod za njeno gradnjo je bil razvoj industrije in trgovine. Najpomembnejšo vlogo je imela državna smodnišnica ob Kamniški Bistrici, hkrati pa takrat ni bilo spregledati tudi tamkajšnje trgovine z apnom, lesom in cementom. Aprila 1889 sta koncesijo za gradnjo dobila inž. Oskar Lazarini in Alojz Prašnikar, industrialec s kamniškega, ki sta se zavezala, da bosta s svojo delniško družbo zgradila progo v dveh letih. Gradbeno dovoljenje za izgradnjo proge je bilo izdano konec oktobra 1889, proga pa je bila dograjena v obljubljenem roku in predana v promet 28 januarja 1891.
Otvoritev proge leta 1920. Ilustracija je iz knjige Zgodovina železnic na Slovenskem (avtor Ivan Mohorič).
Danes je na tako imenovani kamniški progi na razdalji 25 kilometrov petnajst postaj in postajališč ( Ljubljana Brinje, Ljubljana Ježica, Ljubljana Črnuče, Trzin industrijska cona, Trzin Mlake, Trzin, Domžale, Rodica, Jarše-Mengeš, Homec, Šmarca, Duplica-Bakovnik, Kamnik, Kamnik mesto in Kamnik Graben)
Od ponedeljka do petka na kamniški progi vozi dvajset parov potniških vlakov, ob sobotah in nedeljah ter praznikih pa potniški vlaki ne vozijo. Vsak dan se med Kamnikom in Ljubljano ter v obratni smeri prepelje okrog 4.500 potnikov, njihovo število pa iz leta v leto narašča za okrog 6 odstotkov na leto. Največ je šolarjev in zaposlenih na poti v Ljubljano in seveda nazaj. Kamniška proga je tako pomemben del javnega potniškega prometa, ki občutno razbremenjuje prenapolnjene ceste. Na vseh vlakih je prostor za prevoz koles, kar še dodatno prispeva k večji mobilnosti ter prispeva k varovanju okolja.
Slovenske železnice se pri opravljanju potniškega prometa na progi Ljubljana-Kamnik srečujejo s težavami, ki jih povzročajo omejitve na javni železniški infrastrukturi, ki je last države. Proga je namreč enotirna in ni elektrificirana, kar omejuje največje število vlakov in s tem povečanje prevoznih zmogljivosti potniških vlakov. Zmanjšanje voznih časov in povečanje potovalnega udobja pa bo mogoče z načrtovanim nakupom novih dizelmotornih potniški garnitur.
