Emil Spruk – kamniška glasbena legenda

167

Legendarni glasbenik je prvega maja letos dopolnil okroglih šestdeset let. Emila Spruka verjetno vsi ljubitelji bolj zahtevnih zvrsti glasbe poznajo in cenijo, je skladatelj, aranžer, dirigent in predvsem odličen solist na pozavni. Po nižji glasbeni šoli se je vpisal na ljubljansko srednjo glasbeno šolo. Študij je nadaljeval v avstrijskem Gradcu na Visoki šoli za glasbo na smeri pozavna. Nato je z odličnimi priporočili odšel v Združene države Amerike na bostonski Berklee College of Music in leta 1982 z diplomo magna cum laude končal tako oddelek za pozavno kot kompozicijo. Emil Spruk je dolgoletni solist na pozavni v Big Bandu RTV Slovenija.

V kar najboljšem spominu Kamničanov je ostalo njegovo vodenje mestne godbe, ki jo je prevzel v sezoni 1984-1985. Bil je seveda poln novih idej in optimizma, saj je ravno zaključil šolanje. Svoje ideje je hotel vnesti tudi v orkester, ki je od ponovnega oživetja deloval po dokaj utečenih pravilih. To se je opazilo v repertoarju orkestra, ki ni več igral samo koračnic. Spruk je na repertoar je uvrščal vedno več koncertnih skladb. S tem je pritegnil mlado generacijo godbenikov, ki so z veseljem prihajali na vaje. Toda igranje zahtevnejših skladb je bilo pogojeno z nakupom bolj kvalitetnih instrumentov, kar pa v zadnjih krčih jugoslovanskega socializma še vedno ni bilo enostavno. S pomočjo sponzorjev – takrat še zelo uspešno cvetočega dupliškega podjetja so uspeli zagotoviti potrebne devize. A po spletu nesrečnih naključij in nekoliko nekompetentnih posrednikov pri nakupu, so na splošno žalost godbenikov dobili cenene češke instrumente, s katerimi si niso mogli pomagati. Zaradi tega je Emilu precej upadel zanos in se je od godbe počasi poslovil, klicala ga je tudi vojaška dolžnost. Seveda pa je z godbeniki preživel tudi precej nepozabnih dogodivščin, ki počasi prehajajo med sodobne kamniške legende. Spruk se spominja, da so mladi zanesenjaki na eni od rednih vaj tako intenzivno vadili fortefortissimo, da je nekemu mladeniču celo pritekla kri iz nosa, od silne nakopičene zvočne energije pa se je enemu od članov orkestra na glavo zrušil lestenec. Zveni pravzaprav mitološko, a je bilo resnično.

Sprukov družinski ansambel: Franci, Emil in Dragica, 1966

Legendaren je tudi pripetljaj z vsakoletnega tekmovanja pihalnih orkestrov v Krškem konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kamničani so seveda pod entuziastičnim vodstvom glasbenega profesionalca Emila Spruka z vrhunsko energijo in maksimalno uvežbani odigrali svoj prispevek, toda žirija jih je povsem spregledala pri nagradah. Kasneje se je celo izkazalo, da so bile utemeljitve nagrad že vnaprej pripravljene – natipkane na pisalni stroj, ki ga na samem prizorišču tekmovanja sploh ni bilo. Razočarani in tudi besni šef kamniškega orkestra Emil Spruk je zalučal pripravljena odlikovanja in žiriji zabrusil nekaj bridkih glede strokovnih kompetenc in občutka za glasbeno kvaliteto ter svojo godbo protestno odpeljal s prizorišča tekmovanja. Zaprepadena žirija je onemela, o dogodku pa se je govorilo še leta. Čut za pravičnost Emilu Spruku ni dovolil, da bi njegove mlade varovance, ki so bili dobro pripravljeni tako ignorantsko zaobšli.

Pripravil: Marko Kumer
Vir: Medobčinski muzej Kamnik

Oglasno sporočilo