Ključno je vprašanje oziroma koncept strankokracije, ki je eksplodirala pri nas. Zanimivo je, da je v času papeža Janeza XXIII. v sklopu razprav o spremembah, ki so potrebne v Cerkvi zaradi sprememb, ki so nastale v svetu, začelo razpadati tudi strankarsko življenje v Italiji. Pojavil se je izraz strankokracija, torej vladavina strank na način, da si prigrabijo tako rekoč vse oblastne institucije in vso oblastno moč. In če je le mogoče, si vse to prigrabi ena sama stranka, kajti s koalicijami so vedno težave. Če že ne gre tako, pa naj bo v navezi le nekaj strank. Potem se začne veliki ples kadrovskih zamenjav. In se zgodi, da po načelu kompetentnosti, ki bi moralo veljati za vse javne funkcionarje – to pomeni sposobnost obvladovanja in vladanja na tistem področju, za katero so izvoljeni – mesta zasedajo neuki, nepoznani ljudje, ki pa so »naši«.
Vedno več ljudi ugotavlja, da tako, kot je, ne more biti in ne more iti naprej. Imamo zanimiv položaj: na eni strani hitenje vladajočih strank, da bi zasedle čim več položajev – s katerih jih je pozneje zelo težko odstraniti – na drugi strani pa te tako imenovane leve in sredinske stranke, ki se tudi o temeljnih rešitvah ne morejo dogovoriti. Ves čas je v zraku tihi spopad prestižne narave: kdo bo kaj. Vse se vrti okoli vprašanja, kdo je najprimernejši za predsednika države, kdo za predsednika vlade, pa debate o kriterijih…, a to ne vodi nikamor. Ob vsem tem pa se nihče ne vpraša, kakšno prihodnost pričakujejo ljudje zase in za svoje potomce.
Vir: Delo
