Zaključujemo s sprehodom med domžalskimi spomeniki, ki pripovedujejo o dediščini slamnikarstva. V ta namen je zasnovana tematska pot z naslovom Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah kot interpretacija dediščine, postavljene v urbani prostor. Izhodišče je Slamnikarski muzej s podrobnejšo predstavitvijo te nekdanje lokalne industrijske zgodovine, tu pa je na voljo tudi tiskani vodnik, s katerim se lahko samostojno podate na pot, ter v spletni različici na spletni strani www.kd-domzale.si. V tematsko pot je vključenih 12 postaj kot izbor najpomembnejših, čeprav so znane lokacije tudi drugih, predvsem manjših slamnikarskih delavnic.
Ob zaključku nam je ostala predstavitev še zadnje tirolske tovarne, po zaslugi katere je bila industrijska proizvodnja slamnikov v Domžalah prisotna več kot 130 let. Za razvoj Domžal kot nekdaj pomembno evropsko slamnikarsko središče so bili zagotovo zaslužni tujci, ki so že uveljavljeno domačo obrt spremenili v donosno industrijsko panogo. A hkrati ne smemo pozabiti na domače slamnikarje, ki sprva niso uspeli konkurirati močni tirolski trgovski mreži, a so po zatonu le-te uspešno vodili industrijsko proizvodnjo slamnikov v manjšem obsegu ter prodajo usmerili predvsem na nekdanji jugoslovanski trg.
Oberwalder & Co. ali Univerzale Domžale
Tovarna Univerzale v Domžalah pripoveduje dve pomembni industrijski zgodbi. Prva govori o nastanku slamnikarske tovarne še iz časa tirolskih tovarnarjev, druga o uspešni tekstilni industriji po drugi svetovni vojni.
Predhodnico tovarne je ustanovil Tirolec Jakob Oberwalder leta 1893. Že leta 1870 je kupil Vovkovo domačijo v Zg. Domžalah ter jo preuredil v tovarno slamnikov. Leta 1893 je bila zgrajena nova reprezentativna upravna in stanovanjska stavba. Stara proizvodna poslopja je leta 1908 v celoti podrl in zgradil sodobno industrijsko poslopje, ki je bilo tako po konstrukcijski zasnovi kot tudi po zunanjosti zelo moderno. Višek je Oberwalderjeva tovarna dosegla tik pred 1. svetovno vojno, po njej je začela proizvodnja močno upadati. Zaradi nižjih stroškov poslovanja so se tirolska podjetja pod upravo banke leta 1931 združila, a jih tudi to ni rešilo pred propadom. Z letom 1936 je podjetje začelo delovati s slovensko upravo in kapitalom. Proizvodnjo s slamniki do dopolnili s klobuki iz filca in ob vpeljavi novih oblik so postali ekskluzivni dobavitelji za evropske višje sloje.
Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje podržavljeno. Izdelovali so tulce za volnene klobuke, nato še klobuke. Z uvozom kitajskih surovin so proizvodnjo slamnikov postopoma večali. V 60-tih letih so se specializirali za proizvodnjo športne konfekcije in po osamosvojitvi Slovenije registrirali blagovno znamko Dunlop.
Dolgoletna tradicija nekdaj uglednega podjetja se je zaključila s stečajem leta 2003. Spomin nanjo je še vedno živ: v zgodbah nekdanjih delavcev v Slamnikarskem muzeju, v nekdaj pomembni blagovni znamki, ki je bila sinonim za vsestranskost ponudbe v tekstilni industriji nekdanje Jugoslavije, ter še v danes edinem ohranjenem industrijskem območju v središču Domžal.
K.R.K.
Vir: Sprehod med tovarnami slamnikov; Vodnik, avtorica Saša Roškar, založila Občina Domžale, 2015; Brojan Matjaž: Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva, Domžale 2012; Rus Krušelj, Katarina: Domžalska industrijska dediščina. Naše tovarne, naš ponos: Industrijska dediščina Gorenjske (ur. Monika Rogelj), Kranj, Gorenjski muzej, 2016, str. 41–44.
Naslovna fotografija:Tovarniški kompleks Univezale je najbolj celostno ohranjena industrijska dediščina domžalskih slamnikarskih tovarn. Ohranjeni so Oberwalderjevi objekti – upravna stavba in industrijska hala s secesijskim pridihom, dimnik in park, skrita očem je kotlovnica s parnim strojem, ter v 2. svetovni vojni zgrajena poslopja poleg njih: delavnice, menza in skladišče. (Foto iz ok. 1915: avtor P. Naglič, vir: zasebna zbirka M. Šporar; rep. hrani SMD)
