Uršula Zore Tavčar. Generalna sekretarka Državnega zbora, za katero so glasovali z nič glasovi proti in z 82 – timi za. Kot pove v uvodu, je nastopila že svoj tretji mandat, v intervjuju pa smo se pogovarjali tudi o tem ali je kdaj razmišljala, da bi napisala knjigo, cenah malic in poslanskih stanovanj in o njenem političnem nazoru. Povsem prostodušno namreč zaupa, da je za vladavino prava, da pa gre tudi k polnočnici in velikonočnemu blagoslovu.
Nastopili se že tretji mandat na mestu generalne sekretarke državnega zbora. Kakšne so vaše operativne naloge?
Operativne naloge generalnega sekretarja so zelo raznolike. Državni zbor je tovarna v malem, imamo zelo širok spekter zaposlenih. Poleg sej Državnega zbora imamo tudi veliko odborov in služb, ki zagotavljajo normalen potek našega dela. Tako imamo svoje voznike, svoje čistilke, svojo kuhinjo, restavracijo, tiskarno. Tu so še kadrovska služba, finančna služba, služba za investicije in vzdrževanje, oddelek za razvoj informacijskega sistema, služba za odnose z javnostmi. Pa službe, ki skrbijo za izvedbo sej, tako delovnih teles kot državnega zbora, oddelek, ki skrbi za mednarodno dejavnost, zakonodajno pravno službo, kabinet predsednice državnega zbora. In knjižnico.
Po izobrazbi ste diplomirana politologinja. Kako ste doživljali študijsko obdobje, bili ste študentka tedanje FSPN?
Res je. To je bilo obdobje začetka devetdesetih let, zelo pestro in zgodovinsko pomembno obdobje. Takrat se nismo zavedali, v kakšnem prelomnem času študiramo in zaključujemo študij, tega se zavedamo danes. Študirala sem mednarodne odnose, na fakulteti sem bila sošolka dr. Milana Brgleza, ki je kasneje postal predsednik državnega zbora. Dolga leta se potem sploh nisva videla, ker se je on ukvarjal z akademsko kariero. Ko je prišel za predsednika parlamenta, me je vprašal, če bi prevzela to funkcijo. No, ko dobiš tako ponudbo, je ne zavrneš.
Kateremu področju ste se posvečali pred nastopom funkcije?
Mednarodnim odnosom. Dolgo časa sem bila sekretarka odbora za zunanjo politiko, takrat smo vzpostavili zelo dobro sodelovanje z Ministrstvom za zunanje zadeve, ki mislim, da se še vedno nadaljuje.
Potrjenimi ste bili z 82 – timi glasovi za in 0 proti. Kaj je po vašem mnenju botrovalo takšnemu imenitnemu uspehu?
Verjetno, da so me poznali. Poznajo me predvsem poslanci, ki so bili že tukaj. Veliko mi pomeni, da sem dobila podporo vseh poslanskih skupin in vseh poslancev, ki so bili v dvorani.
Veliko zaupanje uživate tudi med zaposlenimi?
Jaz mislim, da kar. Verjetno je tudi kdo, ki bi si želel koga drugega. No, če je samo polovica, ki so mi čestitali ob imenovanju, res iskrenih, je to ogromno.
Bi lahko kaj povedali o cenah malic v Državnem zboru in cenah poslanskih stanovanj? So zelo ugodne?
Sledimo temu, da zaposlenim ponudimo obrok v zameno za nadomestilo. Cene so ugodne, na žalost pa smo jih morali tudi dvigniti. In tudi cene stanovanj se dvigujejo, zlasti po spremembi stanovanjskega zakona. So pa še vedno nižje od tržnih.
Vaša nazorska opredelitev?
Sredina. Sem za človekove pravice, pa tudi za dolžnosti. A za veliko noč nesem pirhe k blagoslovu, grem pa tudi k polnočnici.
Državni zbor je velik sistem z okoli petsto zaposlenimi. Kakšno izobrazbo imajo v povprečju le – ti?
Predvsem višjo in visoko, zastopani pa so tudi takšni z osnovnošolsko in poklicno, ti delajo kot čistilke ali v kuhinji. Veliko ljudi je v Državnem zboru zaposleno dolgo časa. Kljub temu, da se pritožujejo in, da jim ni vse všeč.
Ste s čim v Državnem zboru nezadovoljni?
To ravno ne, čeprav si želim, da bi bili ljudje kdaj malo bolj odprti za kakšne spremembe, da ne bi videli vsake novosti v negativni luči kot dodatno obremenitev. Mislim, da je to povezano s tem, da so nekateri že zelo dolgo tukaj in se težko prilagodijo. Ko pri sebi razčistiš s tem, da vsem ne moreš biti všeč in da te vsi ne morejo imeti radi, je lažje.
Kaj je v ospredju vašega poslanstva?
V ospredju je to, da hiša funkcionira maksimalno dobro. Dve leti je bila težka situacija zaradi korona krize. Vsak, ki je hodil v Državni zbor, je bil pod pritiskom, da ne bo zbolel in koga okužil. Delo smo poskusili maksimalno organizirati. Zdaj pa se moramo vrniti in delati na širši ravni, na ravni hiše, da se premaknemo naprej na nekaterih točkah.
Ženske v Državnem zboru so nadpovprečno zastopane. Kaj mislite, da je botrovalo temu rezultatu?
Jaz bom povsem iskreno rekla, da Gibanje Svoboda, ki je na svoje liste postavilo izjemno število žensk glede na dosežen rezultat. Ni namreč dovolj, da so ženske le na listah, morajo biti tudi izvoljive. Ampak na teh volitvah se je to zelo premešalo.
Kakšna je posebnost doprinosa k družbi, ki prihaja s strani ženske po vašem mnenju?
Mislim, da je to lahko zelo pozitivno, čuti se tudi neka druga energija v Državnem zboru. Poslank je toliko, kot jih še nismo imeli v tem času, imamo žensko vodstvo, kaj bo to prineslo ne vem, upam, da bo pozitivno in da ne bo prišlo do negativnosti, kajti, kot je ženska ženski velika podpornica, je tudi lahko velika sovražnica. Moški konflikti so povsem na drugačni ravni kot ženski.
Politikom se očita, da radi leporečijo. Obstajajo seveda tudi izjeme, ki se jim gre za dobro ljudi in izpolnjujejo svoje obljube. Kaj menite vi o tem?
Mislim, da tudi politiki ne delajo z namenom, da bi delali slabo in tudi leporečenja je vedno manj. Je pa res, da obstajajo različni pogledi in stališča in nekateri jih znajo predstaviti s strokovnimi argumenti, drugi pa so pri tem morda nekoliko manj uspešni, nekateri pa na trenutke tudi populistični – torej povedo zgolj tisti, za kar menijo, da želijo ljudje slišati. A žal je kdaj pa kdaj potrebno povedati in nasloviti tudi tisto, kar nam ni všeč. Je pa pri tem, po mojem mnenju, izjemno pomembno medsebojno zaupanje in način, kako se stvari povedo, predstavijo…
Velikokrat smo priča besednim dvobojem med koalicijskimi in opozicijskimi strankami. Kako, da ni pravega truda za dialog in sodelovanje med levico in desnico, predlogov za izboljšave, konstruktivne kritike in ne napadov?
Konstruktivni in strokovni besedni dvoboji so vsekakor dobrodošli, potrebni in sestavni del politike. Drži pa, da jih morda ni toliko, kot bi si jih želeli. Se pa znajo tudi poslanci poenotiti. Morda v zadnjem času to, žal, ni tako pogosto in očitno.
Temeljna značilnost sodobne zahodne kulture je pluralnost. Kako se vam zdi, da ljudje sobivamo?
Slovenija je na žalost trenutno zelo polarizirana, kar je škoda. Mislim, da nam malo več spoštovanja in razumevanja ne bi škodovalo. In tudi poslušanja in sprejemanja tega, da ima vsak lahko kakšne dobre ideje in predloge.
Kakšna je vloga birokracijo v režimu neoliberalne demokracije?
Birokracijo lahko gledamo v negativnem smislu, lahko pa jo vidimo tudi v pozitivni luči. Naša država se administrira, dejstvo pa je, da mora država, ne glede na to ali je velika ali majhna, zagotavljati neke osnovne funkcije. Za zagotavljanje teh funkcij pa potrebuješ ljudi, ki jih izvajajo. Tudi za manjše število ljudi moraš imeti socialne službe, upravne enote, parlament in vlado. Najcenejša je diktatura, ampak tega si ne želimo.
Kateri problemi po vašem mnenju presegajo naš čas?
Mislim, da ne obstajajo problemi, ki bi presegali naš čas. Soočati se moramo z vsem, kar nam prinese življenje. Situacija, ki si ji nisem predstavljala niti v najbolj norih sanjah, je bila korona. Zame je bilo največ, kar nas lahko doleti, kibernetski napad, bog ne daj, teroristični, ne pa nek takšen virus. Ko smo želeli, da bi se usmerili v zeleno energijo, smo se soočili z vojno v Ukrajini. Verjetno si nismo mislili, da bomo v Evropi prišli do takšne situacije. Cene energentov, cene hrane, oboje leti v nebo. Mislili smo, da do teh izzivov ne bo prišlo, da bomo vedno v nekem ravnovesju, živeli resničnost, da, če človek hodi v službo in dela, lahko tudi normalno živi. Zdaj pa se soočamo z drugačno situacijo.
Ste se v času svoje kariere soočili s katerim od neprijetnih dogodkov?
Seveda so tudi slabi dnevi in kdaj pa kdaj pridemo v kakšno konfliktno situacijo, da pa bi kdaj čutila kakšne neposredne pritiske, to pa ne.
Ste imeli kdaj zaposlitev zunaj Državnega zbora?
V okviru študentskega servisa sem zelo veliko delala v gospodarstvu, potem pa sem prišla v Državni zbor. To je bilo leta 1993, začela sem v službi za mednarodne odnose kot pripravnica, potem bila nekaj časa vodja oddelka za mednarodno sodelovanje in potem sekretarka odbora za zunanjo politiko, vodja oddelka za pripravo in izvedbo sej, sedaj pa sem tu.
Ali ste kdaj pomislili, da se boste zavihteli tako visoko?
Ne.
Kolikšen del vašega vsakdana je namenjen delu?
Velik. K sreči imam odrasle otroke.
Kako se pripravljate na čase, ki prihajajo, na morebitno korona krizo jeseni?
Mislim, da smo se v Državnem zboru zelo dobro spopadli s tem izzivom, je pa res, da je bilo navzoče tudi spoštovanje ukrepov in pravil, dolgo smo nosili tudi maske, poskušali smo spoštovati razdaljo. Z znanjem, ki smo si ga pridobili, smo dobro pripravljeni tudi na izzive, ki jih utegne prinesti jesen. Smo pa napravili dve stvari v tem obdobju, in sicer omogočili, da lahko poslanci sodelujejo na sejah na daljavo, razvili smo informacijski sistem, ki nudi to podporo, poslanci so lahko glasovali od doma ali se prijavljali k razpravi prav tako od doma s svojega računalnika. In opremili veliko število zaposlenih s prenosnimi računalniki, tako da, če bo prišlo do epidemije, bomo spet prakticirali delo na daljavo. Mislim, da bo kar šlo, ne bo tako, kot je bilo marca 2020.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Uspešno zaključiti mandat. Potem je to to, trije mandati so namreč kar velik zalogaj. Ko sem odšla od zunanje politike, sem si oddahnila, ker sem bila že naveličana, zdaj pa si mislim, da bi morala morda začeti kakšno diplomatsko kariero. Lahko pa bi prišla le v neko politično kvoto, kar pa je težava, ker nisem članica nobene politične stranke, tudi nikdar nisem bila.
Kako bi se opisali na osebnostni ravni?
Mislim, da sem zelo pozitiven človek, ki stremi k temu, da se išče rešitve, ne pa problemov. Ni mi niti težko premikati zadev, nimam težav s spremembami, vendar ne s spremembami zaradi spremembe, ampak zaradi procesa. Ko sem prevzela funkcijo, sem si rekla, sedaj bomo pa to ali ono naredili drugače, vendar so bile s tem kar težave, ker sem bila pogosto deležna odgovora, da smo vedno delali tako in da ni potrebe po spremembi. Znam se tudi razjeziti, čeprav imam visok prag tolerance in sem potrpežljiva. Predvsem si želim, da bi stvari reševali z dialogom. Mislim, da sem v teh letih dokazala, da smo naredili marsikatero spremembo, tako npr. spremenili sistemizacijo, izboljšali plače, ker so bile plače v Državnem zboru nižje, kot tiste v državni upravi, itd. Moja želja bi bila, da bi lahko delovala kot miss sveta – mir na svetu in vsi srečni, a to ne gre.
Kdaj razmišljate, da bi ubrali drugačno poslovno pot?
Ko bom zaključila svoje trenutno poslanstvo, bom verjetno počasi že razmišljala o pokoju. Razen, če se delovna doba ne bo izjemno podaljšala. A šalo na stran – tu je še zunanja politika, ki ostaja »moja prva ljubezen«. Dogodki potrjujejo, da ima dogajanje v mednarodni skupnosti izjemen vpliv na naše življenje, četudi se morda tega kdaj ne zavedamo dovolj oz. si ne želimo priznati.
Menite, da Slovenci spoštujejo politične odločitve?
Hja, kaj pa vem. Brezbrižni absolutno nismo, vidi se angažma posameznih struktur. Zakon o nalezljivih boleznih in ukrepi, povezani z epidemijo – tukaj lahko zasledimo izjemen angažma civilne družbe. Ravno tako pri referendumu o vodi. Mislim, da se pravzaprav Slovenci veliko ukvarjamo s politiko, pa čeprav rečemo, da nas politika ne zanima.
Kdaj bomo po vašem mnenju Slovenci prepoznali, da smo lahko ponosni, da smo se rodili v to deželo?
Upam, da čim prej, ker smo res lahko ponosni. Morali pa bi biti še bolj. Ko smo deležni dobrih športnih dosežkov, nas to poveže. Enako pa bi moralo biti tudi pri nekaterih drugih dosežkih. Dobro bi bilo, če bi se ob odločitvah posameznikov za npr. udeležbo v mednarodnih institucijah ali zastopanju Slovenije v tujini, Slovenci in Slovenija poenotili.
Kaj pogrešate v naši državi?
Potrpežljivost, več spoštovanja in razumevanja in sodelovanja.
Se vam zdi kaj skrb vzbujajoče?
Želela bi si, da bi bili vsi malo bolj potrpežljivi in sprejemajoči v odnosu do drugih. Želela bi si predvsem manj kritikasterstva in več zdrave konstruktivne kritike. Naivno namreč verjamem v dobro. Je pa res, da nekdo, ki dela, ki sprejema odločitve, se lahko tudi zmoti. Dokler te zadeve lahko popraviš, je v redu.
Ste kdaj pomislili, da bi napisali knjigo?
Nisem, mogoče pa jo bom.
Kako iščete ravnotežje in kako plujete skozi svoje življenje?
To vprašanje mi je zelo všeč, ker sem začela o tem razmišljati in si dejala, da moram ravnovesje spet vzpostaviti. Včasih sem veliko tekla in se ukvarjala s športom, občasno pa je moje delo tako psihično naporno, da tudi fizično nimam energije za neke aktivnosti. Ampak se skušam spreminjati.
Ali v življenju delujete bolj skozi razum ali prej skozi intuicijo?
Skušam delovati skozi razum ampak, na koncu ugotovim, da so intuitivno sprejete odločitve bolj prave. Večinoma se je pokazalo tako.
Bi lahko dejali, da je ljudem, ki se gibljejo v političnih vodah, jasno, da tisto, kar vidiš v drugem, je lastno tudi tebi? Čeprav je, kot pravijo modri, v vsaki projekciji nekaj resnice.
Nekaterim da, nekaterim ne. Je pa to stvar pristopa in bi dejala, odvisna od posameznika in njegovih osebnostnih lastnosti. Tudi politika je veščina in sama po sebi nikakor ni nekaj slabega. Njen namen je, da služi ljudem in ne sama sebi.
Saša Bešter
Foto: Matija Sušnik
