Domžalčanka Anica Črne Ivkovič pravzaprav večji del življenja namenja vodenju rekreacije v TVD Partizan Domžale, kjer že vrsto ne le let, temveč desetletij, ob ponedeljkih zvečer pridno vadijo različne generacije deklet in žena, del svojega časa pa namenja tudi rekreaciji dolgoletnih prijateljic. Ko je zaključila svoje obveznosti v šoli, kjer je bila učiteljica, pa tudi pomočnica ravnateljice, se je odločila, da s svojim strokovnim znanjem, v katerem ima posebno mesto naziv »vaditeljica 2«, pomaga pri skrbi za zdravo telo tudi v Univerzi za tretje življenjsko obdobje – Društvu Lipa Domžale. Na kratkem pogovoru mi je zaupala:
Kako sta se srečali Anica Črne Ivkovič in Društvo Lipa?
Predsednik Društva Lipa Marjan Ravnikar je moj nekdanji stanovski kolega. Oba sva bila namreč pomočnika ravnatelja oz. ravnateljice, on na srednji, jaz na osnovni šoli in sva zelo dobro sodelovala na pedagoškem področju. On me je spodbudil, da se ob upokojitvi pridružim Lipi. Kot licencirana »vaditeljica 2« sem po Zakonu o športu usposobljena za vodenje vadb. Na tem mestu se moram zahvaliti Telovadnemu društvu Partizan, ki mi je leta 2018 omogočilo to dodatno izobraževanje.
S predsednikom Društva Lipa sva se dogovorila, da prevzamem žensko vadbeno skupino, katero sta prej zelo uspešno vodili Janka Jerman in Anka Cerar. Včlanila sem se v društvo, kjer imam pravzaprav dvojno vlogo: sem »učenka« in »učiteljica«. Kot učenka obiskujem ure angleščine, kot učiteljica pa vodim telovadbo za ženske.
Kaj od rekreacije v Društvu Lipa lahko pričakujejo udeleženke, tudi udeleženci?
Zaenkrat rekreacijo obiskujejo samo ženske. Vadba, ki jo izvajam z udeleženkami, je vedno skrbno načrtovana. Vključuje vaje za krepitev glavnih mišičnih skupin in vezivnih tkiv, vaje za ohranjanje in razvijanje gibljivosti, vzdržljivosti ter koordinacije. Intenzivnost vadbe vadeče prilagodijo svojemu zdravstvenemu stanju in vadijo zgolj z intenzivnostjo, ki jo dopušča njihova telesna pripravljenost. Uporabljamo različne rekvizite – enkrat vadimo s Pilates žogami, drugič z elastičnimi trakovi, tretjič s palicami. Tako poskrbim, da je vadba vedno pestra.
Zakaj jo priporočaš?
Življenje je staranje. Staranja in z njim povezanih degenerativnih procesov žal ne moremo preprečiti, lahko pa storimo nekaj, s čimer si bomo polepšali čas v tretjem življenjskem obdobju. Med to v prvi vrsti prav gotovo spada redna in skrbno načrtovana telesna dejavnost, s katero bomo upočasnili degenerativne procese, na vadbi pa stkali tudi nova prijateljstva.
Telesna dejavnost je torej eden najcenejših pristopov doseganja kakovosti življenja, ki se kaže v neodvisnosti in polnem življenju. Čeprav je značilnost staranja zbiranje diagnoz, pa t.i. večobolevnost ni nobena ovira, da človek ne bi bil telesno dejaven.
Na kaj je dan poudarek pri rekreaciji?
Predvsem je zelo pomembna pravilnost izvedbe vaj in seveda rednost. Dejstvo je, da vsako leto izgubimo 1% mišične mase in 2% mišične moči. Starejši kot smo, pomembnejša je vadba za moč. Prav vadba za moč daleč najučinkoviteje zavira upad mišične mase, oziroma jo celo nekoliko poveča. Zato sem pri vadbi zelo pozorna, da se vadeči naučijo pravilne tehnike izvajanja vaj. To pomeni, da vedno razložim, zakaj in kako določeno vajo naredimo ter kakšen učinek ima na telo. Neizogibne so torej gimnastične vaje, s katerimi krepimo okostje, pospešujemo mineralizacijo in upočasnjujemo atrofične procese.
Kje in kdaj vadite?
Vadba poteka v prostorih Plesne šole Miki v Jaršah, v stavbi nekdanje tovarne Induplati, vsak petek dopoldne od 10.00 do 11.30. Sama ugotavljam, da je dopoldanski čas zelo primeren za rekreacijo, saj se človek potem cel dan zelo dobro počuti. Zato vabim vse, ki morda še oklevate, da se nam pridružite. Dobrodošli!
Morda še priporočilo vsem, zakaj je vsakodnevna vadba, tudi doma,
priporočljiva.
Najtežje je narediti prvi korak in postati telesno dejaven. Priporočljivo je, da začnemo z manjšimi količinami telesne dejavnosti, potem pa v skladu z našimi sposobnostmi in zdravstvenim stanjem le-to postopoma povečujemo. Zavedanje, da lahko z redno telesno dejavnostjo ohranjamo naše telesne sposobnosti, s pomočjo katerih opravljamo vsakodnevna opravila ter na ta način ohranjamo tudi našo samostojnost in neodvisnost, nam bo v pomoč pri odločanju o tem, ali bomo telesno dejavni ali ne. Ne smemo pozabiti na hojo. Domžalčani in okoličani imamo krasne terene, kjer lahko vsak dan hodimo. Sama prisegam tudi na tek, ki je izvrstna vadba tako za telo kot duha. Poti ob Kamniški Bistrici in Šumberku ter širši okolici so več kot primerne za tek in hojo – le zakaj jih ne bi izrabili?
Hvala in srečno!
Tekst in foto: Vera Vojska