V domu kulture Kamnik so razglasili najboljše športnike Občine Kamnik za leto 2023, med njimi so bili kar štirje iz KGT Papež.
KLARA MOČNIK
je zmagovalka Pokala Slovenije v gorskih tekih med mladinkami kot dvakratna državna prvakinja, podprvakinja, dvakrat tretja.
Na Balkanskem prvenstvu v Črni gori se okitila z nazivom balkanska prvakinja. Na ugledni mednarodni tekmi mlajših mladink v Franciji je dosegla odlično 9. mesto. Na Svetovnem prvenstvu v Innsbrucku je pritekla odlično 14. mesto med 48 mladinkami sveta. Je kategorizirana športnica mladinskega in perspektivnega razreda.
IVICA ŽLOGAR
Ivica je izkušena gorska tekačica. V Pokalu Slovenije je v skupnem točkovanju med veterankami zasedla 1. mesto. Zmagovalne stopničke je zasedla kot državna prvakinja na Ratitovec, kot zmagovalka dveh pokalnih tekem, na kronometru je bila druga.
Na Svetovnem prvenstvu za veterane na Madeiri je v kategoriji W55 v dolgem trailu pritekla 5. mesto in tako pripomogla k ekipni srebrni medaljo. V teku navkreber je osvojila 9. mesto, ekipno pa bron.
BOJAN GALIN
Bojan je izkušen gorski tekač med starejšimi veterani. V Pokalu Slo je bil drugi v skupnem seštevku točk. Zmagovalne stopničke je zasedel kot državni prvak in podprvak, na pokalnih tekmah kot drugi in tretji.
Na Svetovnem prvenstvu za veterane na Madeiri je bil v teku navkreber peti. V dolgem trailu (32km) je s časom 3.03:21 zmagal in si nadel prestižni naziv svetovnega veteranskega prvaka v kategoriji M65.
TIMOTEJ BEČAN
je bil udeleženec dveh tekem Pokala Slovenije v gorskih tekih. Na vzponu na Porezen je postal državni prvak v disciplini GOR. V ugledni mednarodni konkurenci je na Šmarno goro pritekel kot prvi Slovenec.
Na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku je na tekmi gor/dol zasedel 35. mesto med 128 tekmovalci. Na znameniti »Challenge Stellina« je bil sedmi, bil je član slovenske štafete v Collini. Z odličnimi uvrstitvami na mednarodni sceni je dokazal, da sodi v elito evropskih gorskih tekačev. Timotej Bečan je tudi v letu 2023 pridobil naziv Naj gorski tekač.
Na predlog KGT Papež je Zvonko Kemperl prejel Zlato plaketo Občine Kamnik za 50 let tekmovalnega, organizacijskega in prostovoljnega dela v športu.
ZVONKO KEMPERL – 50 LET TEKMOVALNEGA, ORGANIZACIJSKEGA IN PROSTOVOLJNEGA DELA V ŠPORTU (1973-2023)
Zvonko Kemperl se je rodil leta 1957 v Županjih Njivah, kjer je odraščal je v šestčlanski družini. Že v otroških letih si je pridobil delovne navade, kar mu je koristilo celo življenje. Na okoliških kmetijah je pasel živino, pobiral krompir in pospravljal seno. Da si je prislužil kak dinar, je iz reke Kamniške Bistrice napravljal mivko, pesek in kamenje.
K teku je mlade vzpodbujal kolesarski as Jože Uršič s Kregarjevega, ki je bil član jugoslovanske reprezentance. Večkrat so tekli krog, dolg 800 m do 1 km. Bosi, saj za športne copate ni bilo denarja. Že v osnovni šoli je bil uspešen pri telesni vzgoji, posebej v teku. Na občinski šolski ravni je bil vedno med prvimi tremi na razdalji 400 m.
Poleti 1973 je začel trenirati tek, pozimi pa tek na smučeh. Doma niso bili navdušeni, celo nasprotovali so, ampak to ga ni odvrnilo. Vključil se je v smučarsko-tekaški klub v Kamniku. Poleti so potekale kondicijske priprave. Ko pa je zapadel prvi sneg, so za vikend na nahrbtnike pripeli tekaške smuči in jo peš mahnili mimo Primoža, Pasjih pečin do Jarškega doma na Veliko planino. Teptalcev ni bilo, proge so naredili kar sami. Naslednje leto so bila poleti tekmovanja v krosu, pozimi na smučeh. Ko je treniral doma, so ga ljudje začudeno gledali. Govorili so, če nima nobenega drugega dela, da se bo prehladil, da bo že videl, kaj bo na stara leta.
Na Vlašiču v Bosni je pozimi 1975/76 zmagala štafeta v postavi Andrej Lanišek, Franc Pogačar in Zvone Kemperl in postali jugoslovanski državni prvaki.
V podjetju, kjer se je učil, mu niso bili naklonjeni. Hodil je na teren, za vikend treniral doma. Kasneje je začel še z biatlonom. Vojaški rok je služil v Bohinjski Beli, Kranju in na Pokljuki. Na letnih in zimskih vsearmijskih tekmah jugoslovanske vojske in armijskih tekmah slovenske vojske je tekmoval v mnogobojih in smučarskem teku. Hodili tudi na tekme za Pokal maršala Tita po celi Jugoslaviji (Dražgoše, Mrkopalj, Igman, Zlatibor, Žabjak, Mavrovo). Leta 1978 je zmagal v mnogoboju in teku na 1500 m.
Po vojaščini se je zaposlil v drugem podjetju, kjer tudi ni bilo posluha za šport. Dobil je izreden dopust, zmanjšano osnovo, danes pa nižjo pokojnino.
V letih 1986-87 se je biatlonska in tekaška pot končala, saj je bila razpuščena tekaška in biatlonska reprezentanca. Šel bi v drugi klub, a ni imel vozniškega dovoljenja ne denarja. Nadaljeval je z duatlonom in s triatlonom. Po hudi poškodbi Ahilove tetive je nato štiri leta pavziral, potem pa začel trdo trenirati. Ni odnehal prej, dokler ni pretekel 42 km pod 3 ure, Grintovec pod 2, maraton Celje-Logarska dolina 75 km 6 ur in 45 min. Tekel je v tujini in doma. Tudi na tekih za Tekaški pokal občine Kamnik. S posebnim spoštovanjem je tekel na 1. teku na Veliko planino, memorialu Jožeta Uršiča, saj je bil ravno Jože Uršič njegov prvi vzornik.
2015 pa ga je izdalo srce. Bil je petkrat na operaciji za srčni spodbujevalec, v bolnici dobil še bakterijo.
Po zaključku športne kariere je deloval kot prostovoljec. Izkazal se je kot sodnik pri biatlonu na Pokljuki, pomagal pri veleslalomu FIS za ženske na Veliki planini in na Soriški planini, na kolesarskem vzponu na Črnivec in v Kamniško Bistrico, pri teku na Kostavsko planino, pri gorskem teku na Grintovec, na evropskem in svetovnem prvenstvu v gorskih tekih na Veliko planino. Prostovoljec s srcem se je izkazal kot spremljevalec slepega tekača na maratonu (21 km) v Trstu. Svojo nesebičnost in voljo pomagati je izkazal pri nesrečah na Veliki planini.
Deloval je tudi kot odličen organizator. Deset let je bil predsednik ŠD Tuhinj, kjer so pod njegovim vodstvom naredili nove garderobe, organizirali poletne in zimske tekme, turnirje v malem nogometu, dnevni in nočni veleslalom ter smučarske skoke, tek na smučeh, tudi ob plamenicah. Enajst sezon so prirejali kros, bilo je preko 100 udeležencev iz cele Slovenije. Dvanajst članov je pridobilo izpite za smučarske sodnike.
Sedaj živi v vasi Okrog in deluje v ŠD Menina. Pomaga po svojih močeh pri organizaciji veleslaloma, tekaških progah, pri teku na Bibo planino.
Dolga športna pot pa prinaša tudi bogate izkušnje, modrosti in spomine, ki jih s ponosom prenaša na mladi rod.
» Ni mi žal, kar sem delal. Imam kaj pokazati in tudi lepi spomini ostajajo. Šport me je naučil tudi discipline. Še naprej bom pomagal, kolikor bom mogel. To me drži pokonci. Od mlajših sem velikokrat slišal: »Mi smo zaslužni, da so nekateri športi postali popularni«!
Jaz pa pravim:« Pred nami so bili, mi smo bili, za nami so in še bodo … »
Na svoji športni poti je osvojil preko 260 medalj, veliko plaket (Bloudkovo srebrno), priznanj (bronasto Občine Kamnik, diplomo Športne zveze za športno delo nad 20 let, bronasti častni znak Planinske zveze).
Zato Zvonko Kemperl zasluži zlato priznanje za 50 let tekmovalnega, organizacijskega in prostovoljnega dela v športu.
Čestitamo dobitnikom priznanj!
Mira Papež
