Pomembnost ocen je ubijalska. To, kar smo naredili iz nekih ubogih številk, je zgrešeno. To je pripeljalo do pritiskov staršev na učitelje, pritiskov staršev na otroke, izogibanja ocenjevanju, iskanja izgovorov … Celoten koncept je zgrešen. Ozavestiti bi morali, da je osnovna šola osnovna, da mora dati osnovno izobrazbo z vseh področij, in kot taka bi morala biti prilagojena čisto vsakemu otroku. To bi se zelo dobro lahko naredilo s formativnim spremljanjem, ki se uvaja že kar nekaj časa. O tem je že bilo ogromno povedanega, zapisanega, tudi izvaja se, ampak ni pa še nadomestilo ocene. V zavesti odraslih je še vedno ocena tista, ki je edina relativna povratna informacija. Znamo vrednotiti znanje, če imamo pred sabo številko, če imamo opis, pa ne. Ker starši, pa tudi drugi, ne vedo, kaj je tisto, kar se pričakuje, da otrok te starosti zna. Formativno spremljanje pa je točno ta podatek. Jaz tega ne izvajam, sem pa leta nazaj delala evropski jezikovni listovnik, ki je »predhodnik« tega. Bilo je definirano, kaj mora otrok znati za osnovni nivo, povprečni, nadstandardni. Če imamo to pred sabo, ne potrebujemo številk.
Mislim, da bi bilo bolj pravično, da bi se vsak otrok lahko vpisal tja, kamor bi si želel. Nekoč je že bila ideja, da bi bila tudi srednja šola obvezna, s tem pa bi se ves ta problem rešil. Otroci bi se vpisali, kamor bi se želeli, brez kakršnih koli ocen. Veliko bi morali spremeniti, predvsem pa v naši miselnosti, da ni sreča v peticah, gimnazijah, v ne vem kakšnih doktoratih, sreča je v delu, ki ga opravljaš z veseljem. Če bi to nekako spoznali, potem mislim, da bi se tudi to z ocenjevanjem bistveno bolj omililo.
Ona
