Ne želim si povratka komunizma in nič nimam proti bogatim ljudem. Se pa vseeno sprašujem, kakšen je oziroma je bil dogovor, ki smo ga pred tremi desetletji vsi skupaj sprejeli. Sploh ker nas je očitno pripeljal v situacijo, v kateri se oblast strinja, da je nekaj treba spremeniti, pa tega ne stori. »Saj bi, pa …« Standardni izgovori o lobijih, interesih in zakulisnih igrah moči me tu ne zadovoljijo. Na srečo pa načela niso daleč – zapisana so v dokumentu, ki ga imenujemo ustava.
Pred več kot tridesetimi leti smo se dogovorili, da hočemo živeti v kapitalistični družbi svobodne gospodarske pobude, da pa vendarle obstajajo področja, ki jih nočemo v celoti prepustiti trgu. Na primer področje stanovanj, ker gre tu za pravico, za dom, človeško dostojanstvo, kvaliteto življenja in v skrajni instanci za preživetje. Špekulativno kopičenje stanovanj kot naložb zvišuje cene nepremičnin do te mere, da niso več dosegljive ljudem z normalnimi službami in dohodki – to je neizpodbitno dejstvo. Progresivna obdavčitev bi to vsaj delno omejila. Da je nimamo, je torej skregano s temeljnim dokumentom te države.
Možno je sicer, da nimam pojma. Če to drži, potem si želim, da me nekdo poduči. Ampak slišati hočem argumente, ne pa džibriša politične vrhuške o lobijih in interesih iz ozadja, s katerim oblast razkriva ali lastno impotenco ali vpetost v ta ista ozadja. Še bolj neokusne pa so nebuloze elit, ki strašijo s preteklostjo, v resnici pa so s svojo miselnostjo in delovanjem v totalnem nasprotju s predpostavkami, na katerih smo osnovali sedanjost. »Pa saj menda nočete, da se vrne komunizem?« Ma, kakšen komunizem, za božjo voljo! Pogovarjamo se o nečem, kar je zapisano v naši ustavi!
Vir: Večer
