V politiki je zvestoba vrlina, ki jo mnogi cenijo, a le redko vidijo v praksi. “Zvestoba do groba” zveni kot ideal, vendar v svetu političnih interesov pogosto dobi drugačen pomen. Kaj pomeni biti zvest v politiki – in komu?
Na osebni ravni pomeni zvestoba lojalnost voditeljem ali strankam. Mnogi politiki se povzpnejo po lestvici prav zaradi brezpogojne podpore vplivnim figuram. Vendar takšna zvestoba pogosto vodi v ignoriranje napak in moralnih dilem. Ideološka zvestoba pa, na drugi strani, pomeni pripadnost vrednotam in idealom. Kljub temu politiki pogosto spreminjajo stališča zaradi pragmatizma, kar lahko vodi v izgubo verodostojnosti.
Najpomembnejša pa bi morala biti zvestoba do ljudi, ki politikom zaupajo svoj glas. Žal pa so pogosto prav volivci tisti, ki so na koncu izigrani, ko politiki svoje interese postavijo nad skupno dobro. Takrat zvestoba izgubi svoj pomen in se spremeni v orodje za utrjevanje moči.
Zato mora zvestoba v politiki temeljiti na odgovornosti. Slepa zvestoba vodi v stagnacijo, prava zvestoba pa zahteva pogum, da se izpostavijo napake in deluje v dobro ljudi. To je ključ do politične rasti in resnične demokracije.
Transparency International je predstavil lanske rezultate indeksa zaznave korupcije (CPI). Slovenija ima po tej lestvici enako oceno kot leto poprej, ko smo zabeležili zgodovinsko najslabši rezultat – zgolj 56 točk od možnih 100. Država znatno zaostaja za povprečjem držav EU (65), kar po oceni Transparency International Slovenia nakazuje nadaljevanje stagnacije in nezadostnih prizadevanj na področju preprečevanja korupcije.
Nobena skrivnost ni, da je v občinskih upravah, še posebej v večjih občinah, korupcija še bolj izrazita, kjer župani avtokratsko vladajo. Primer slabe prakse v domžalski občini kaže, kako lahko pomanjkanje nadzora vpliva na delovanje oblasti. Nadzorni odbor že dve leti ne deluje, kar očitno nikogar ne moti.
Lokalni primeri županov, ki so desetletja ostajali na oblasti, ponujajo dobro ponazoritev tega problema. Njihova dolgotrajna vladavina je sprva temeljila na zvestobi ljudi, a s časom se ta zvestoba pogosto spreobrne v slepo podporo, dokler volivci ne spoznajo, da spremembe ni. Pogosto so te dolgotrajne funkcije spremljane tudi s pretiranim populizmom in promocijo, financirano z javnim denarjem. Ko se župani (ali županje) bolj ukvarjajo s svojo podobo kot z dejanskim razvojem skupnosti, postanejo sredstva skupnosti orodje za osebno politično preživetje. Že same in predvsem obljube občani nagradijo z novim mandatom. Toda ko obljube ostanejo neizpolnjene, se nezadovoljstvo neizogibno povečuje, a se žal nič ne spremeni. Občani ostajajo zvesti še leta in leta ali pa se ne udeležijo volitev, ker postanejo apatični.
Je v Domžalah županska funkcija dedna?
Po 12 letih vodenja občine s strani Cvete Zalokar Oražem je oblast za 16 let prevzel Toni Dragar, ki je bil njen podžupan. Tudi aktualna županja Renata Kosec je bila Dragarjeva podžupanja in po tem vzorcu se zdi, da si je zagotovila vsaj 20 let vodenja občine. A žal način vodenja občine ostaja enak.
Vsi so se dolgoletno kalili v vlogi podžupanov in so se na oblast povzpeli z obsežnimi promocijskimi kampanjami, ki so bile financirane predvsem z javnimi sredstvi. Aktualna županja Renata Kosec intenzivno uporablja občinske medije in družbena omrežja za neposredno nagovarjanje občanov in obljubljanje številnih projektov, ki se prelagajo daleč v prihodnost.
Postavlja se vprašanje: Ali je tako dolga vladavina ene osebe dobra za razvoj občine?
Urednik
