Kolodvorska ulica v Domžalah je žalosten primer slabega lokalnega urejanja prostora: od površnega načrtovanja in nesmotrnega zapravljanja javnega denarja do ignoriranja stroke in javnosti ter pretvarjanja kozmetičnih popravkov v strateške dosežke. Postala je simbol vsega, kar je narobe.
Ulico, ki je bila sprva načrtovana kot pešcona, so tlakovali z materiali, neprimernimi za motorni promet – kar je bilo očitno že ob prvem pogledu. Ni zdržala niti tri leta, preden so jo morali znova odpreti in ojačati z armaturo. Nič čudnega: zgrajena je bila za pešce, a so – v nasprotju z obljubami – promet z avtomobili kljub temu obdržali. Rezultat? Korenita sanacija (v korist avtomobilov), ki pomeni nerazumno zapravljanje davkoplačevalskega denarja in še en populistični manever v središču mesta.
Projekt je vodila takratna podžupanja, danes županja, medtem ko se je arhitekt od njega distanciral. Stroški so dosegli pol milijona evrov – še pred podražitvami! In to za “pešcono”, ki to nikoli ni postala. Danes gledamo izjemno drag in funkcionalno neučinkovit “estetski popravek”. Ena sama ulična svetilka je stala kar 3.000 evrov, postavljenih pa jih je bilo kar osem. Zakaj toliko? In zakaj so klopi postavljene tik ob voznem pasu, kjer uporabnike dobesedno oblivajo izpušni plini?
O hortikulturni katastrofi raje ne izgubljamo besed. Posušena eksotična drevesa, posajena brez posvetovanja s hortikulturno stroko. A posluha za to ni bilo – pomemben je bil videz, ne vsebina.
S preprostim betonskim koritom bi ulico lahko preoblikovali v enosmerno, promet umirili in hkrati pridobili več prostora za pešce. Korita bi lahko bila zasajena z zelenjem in cvetličnimi aranžmaji, za njihovo zalivanje pa bi lahko z minimalnimi stroški poskrbela bližnja cvetličarna – enostavno, estetsko, lokalno podprto. Pa tega ni storil nihče. Namesto tega vsako leto znova nekaj prekopavamo, popravljamo – in vedno znova drago plačujemo napake izvoljenih. Kje je odgovornost?
Ob tem ne gre prezreti še ene estetske nedoslednosti: tlakovci, ki jih vidimo danes, se ne ujemajo s tistimi, uporabljenimi leta 2013 pri prenovi drugega dela ulice – takrat so bili po barvi in obliki povsem drugačni. In leto kasneje, ob prenovi parka pri solarni avtobusni postaji, spet povsem drugačni tlakovci. Kje je urbanistična celovitost? Kje je dolgoročna vizija? Kje je osnovni občutek za prostor in estetiko?
Kolodvorska ulica je žalostna zgodba o mestu, ki ne zna poslušati – ne stroke, ne občanov. Je zgodba o prioritetah, kjer je videz vedno pred vsebino. In zgodba o volitvah, ki se nikoli ne končajo – ker je vsaka, še tako bizarna investicija, predvsem predvolilna. Njena edina vrednostna mera pa je všečnost in fotogeničnost.
Na Urad županje smo poslali naslednja vprašanja v zvezi s ponovno prenovo Kolodvorske ulice v Domžalah:
7. Praktično se glede uporabnosti s prenovo ni spremenilo skoraj nič, razen lepotnega učinka. Ali ocenjujete, da je bil poseg kljub temu upravičen?
Na odgovore še čakamo.
Skice iz projektne dokumentacije prenove Kolodvorske ulice
Prenova Kolodvorske po navodilih podžupanje
Uvodnik Domžalsko-kamniške NOVICE 8 2022: Poletna predstava za javnost
