Predpostavka, da je politika prodajni artikel, je pogled, ki ga zagovarjajo različni politični svetovalci in PR-strategi, ki politiko razumejo skozi logiko trženja, kot nekaj, kar je treba zapakirati in učinkovito prodati volivcem.
V tej perspektivi postane politika vprašanje podobe, emocionalne mobilizacije in učinkovitosti v komuniciranju z mediji. A v politični filozofiji je politika nekaj drugega: je praksa javnega delovanja za skupno dobro, namenjena spodbujanju razprave, iskanju rešitev za probleme in omogočanju vključevanja ljudi v demokratične procese. Ko politiko zvedemo zgolj na marketinško akcijo, izgubljamo njen demokratičen potencial.
Tu se pokaže problem tako imenovanega politainmenta – pojava, kjer se meja med politiko in zabavo zabriše. Politainment pomeni, da se politični diskurz oblikuje tako, da ustreza logiki zabavne industrije: vse mora biti spektakularno, hitro, enostavno. Politična sporočila so vse krajša, bolj senzacionalistična, personalizirana. Kandidati postajajo medijske zvezde, soočenja se uprizarjajo kot šovi, ključne teme pa pogosto izpadejo iz razprave, ker niso atraktivne za televizijsko ali spletno publiko.
To ima resne posledice za demokracijo. Zamegljevanje razlike med informacijo in zabavo zmanjšuje možnosti informirane odločitve volivcev, saj se raven politične razprave niža, prednost pa dobivajo čustveno nabite in vizualno privlačne vsebine. Te pogosto spodbujajo populistične odzive, krepijo družbeno polarizacijo in moralno paniko. Obenem se krepi pasivizacija državljanov, ko se politika dojema kot predstava, kjer smo zgolj gledalci in ne aktivni udeleženci. Politika se spreminja v šov, kjer je bistvo v uprizarjanju moči, ne v vsebini.
Mojca Pajnik
komunikologinja, profesorica na FDV
Večer
