Uvodnik 7/2010: Včasih smo imeli vsaj golaž

1397
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 26.april 2010

Včasih smo imeli vsaj golaž

Takole smo se ob prvomajskih praznikih vedno menili mi, »delavci«, saj veste, malo pojamraš nad vsem in kar tako skupaj, potem pa nagneš eno pivce in zarobantiš: »Bomo že kako …« in tako do jutra, če je treba. Do jutra, ko je glava malce težja, ampak v nov dan je potrebno pač iti ne glede na to, kako težko je. In v teh norih časih res ni enostavno, ni enostavno praznovati praznika dela že 100.000 brezposelnim, ni lahko praznovati tistim, ki delajo za drobiž ali še huje, po nekaj mesecev čakajo, da drobiž, imenovan plača, sploh dobijo. Ni enostavno za tiste, ki se bojijo svojim delodajalcem povedati vsega, kar jim gre, da ne bi izgubili še malo tistega, kar dobijo …

In ob vsem tem gledamo in poslušamo politike, ki nam z leve in desne predavajo o tem, kaj in kako bi bilo treba, kako je potrebno potrpeti, kako se moramo tudi sami potruditi, kako se že kažejo luči na koncu tunela in tako naprej in tako naprej iz dneva v naslednji negotov dan. Ob vsem tem pa gledamo vse te nore predstave v parlamentu, v vladi, na raznoraznih uradih, mitingih in drugih krajih, kjer bi se morali ljudje dogovoriti o tem, kako bodo vodili to državo, pa delajo vse kaj drugega. In tako se včasih zdi, kot da živimo v svetu afer, spletk, kriminalnih družb, zemonskih klanov, pasjih povezav in klientelizma.
Vas je v zadnjem času pogrelo dejstvo, da boste vsako leto s svojimi evri plačevali nekemu »znancu« ministrice za lizing, prek katerega bo gospod čez desetletje postal lastnik steklene palače?!
Zagotovo veste o čem govorim in zagotovo ste še bolj razkurjeni, ko vas skušajo prepričati, da je vse v najlepšem redu. Ste morda še bolj jezni, ker ne veste, zakaj hudiča kupujemo tiste sporne in s korupcijo umazane oklepnike, da bi z njimi nosili »demokracijo« po svetu. Vas grabi jeza za to, ker zakoni za nekatere veljajo bolj kot za druge …
Nič novega in v tej brozgi, kjer čistih in nedolžnih že dolgo ni več, vse manj pa je tudi lepih in pametnih, naj človek še najde kakšno svetlo točko.
Poskusimo, poskusimo najprej pri sebi in si ob delavskem prazniku privoščimo iskren pogovor z ljudmi, ki nam kaj pomenijo. Poskusimo si obljubiti kaj takega, kar nas bo še dolgo razveseljevalo in bodrilo, poiščimo takšne ljudi, ob katerih se bomo dobro počutili, ne glede na to kaj delajo in kaj so.
Za tiste, ki nam skušajo vsak dan postreči neprebavljivo brozgo, začinjeno s politikantstvom, z aferami in z nesprejemljivimi dejanji, pa se bo že našla palica. Verjemite, slej ko prej.

R. G.

Oglasno sporočilo