V Sloveniji se premika … Ali gredo ti premiki na bolje ali na slabše, je vsaj zame vseeno, pomembno je, da ne stopicamo več na mestu. Le tako bomo prišli z mrtve točke in »polpretekle« zgodovine v neko novo obdobje. Upam, da bo to obdobje boljše, bolj pregledno in bolj svetlo. Če ne bo tako, bomo pač spet morali nekaj premakniti … In samo če se premikamo, se stvari lahko spremenijo.
Eden pomembnejših premikov se je zgodil pred časom, ko smo poleg medijskega »natolcevanja« končno spravili v sodne mline domovino (beri Patrio) in na zatožno klop posadili takrat šefa opozicije, danes premierja. O krivdi bo končno izreklo sodišče in ne glede na izrek sodbe, oprostilne ali obsodilne, bo zadeva prišla do konca tudi na sodišču. Kaj si kdo o tem misli, je nepomembno, štejejo namreč dokazi in to na sodišču.
Še bolj pomembna sporočila pravosodnega in policijskega aparata so začela prihajati kasneje. Preiskovalci umazanih rabot naše elite so se lotili do včeraj nedotakljivih ljudi, v postopkih so tako veliki gradbinci, prišlo je tudi do prve obsodbe tajkuna, nekateri še čakajo.
Pred dnevi pa je padla še ena, doslej dobro varovana in nedotakljiva trdnjava. Padla je družina ljubljanskega župana z njenim poglavarjem vred. Medijskih zapisov in uradnih dokumentov, ki so kazali na sumljive posle, je bilo v njihovem primeru več kot dovolj, da se je končno zganil tudi organ uradnega pregona in do včeraj nedotakljivi so morali kar naenkrat napolniti kartonske škatle kriminalistov in okusiti vožnjo na zadnjem sedežu policijskega avtomobila. In spet. Ni toliko pomembno, ali bodo na koncu spoznani za krive ali nedolžne, pomembno je, da so državljani videli, da NI NEDOTAKLJIVIH. Da imamo nek pravosodni sistem in organe pregona, ki se ne ustavijo pred velikimi imeni. Da imamo kriminaliste in tožilce, ki ovadb ne spravljajo v omare in predale, ampak poskušajo zadeve pripeljati do sodnega epiloga. In ne nazadnje me je razveselila še ena stvar, pravosodje je začelo pleti pleve tudi na svoji njivi. Razkritje prijateljevanja in podarjanja daril med stečajnimi upravitelji in njihovimi nadzorniki – sodniki je že pripeljalo tudi do resne preiskave in nadzora. Spet pomembno sporočilo, nihče ni nedotakljiv in sodniška toga ni jamstvo za nedotakljivost, tako kot ne pomaga premierska krona ali županska veriga.
Zdaj se morajo zadeve samo hitro končati in sodišča morajo o krivdi ali nedolžnosti razsoditi. In šele ko bodo znane sodbe v imenu ljudstva, bo jasno, kdo je bil upravičeno obtožen in komu se je zgodil linč in pogrom.
Žal bo na rezultate treba počakati malo dlje, kot je za dokaz svoje »nedolžnosti« potreboval naš škrlatni sokrajan. Zgodba je dobila epilog, ki ga ne moremo tolmačiti na več načinov, in to je pomembno.
R. G.
