Tončka Grilj vodi skupino Športni park iz Domžal. Kot vodja skupine je aktivna od 2012, to je že sedem let. Na začetku jih je bilo v skupini šest, potem se jim je vsak mesec pridružil kakšen nov navdušenec. Danes skupina šteje petindvajset članov, redno jih vadi šestnajst, drugi prihajajo občasno. Vedno več je tudi moških, pet jih je, ki hodijo redno. Vzdušje v skupini je prijetno, po vadbi se dobijo na kavi v bližnji restavraciji Park. Tam jih vedno čaka pripravljena miza, kozarci z vodo in kava, ki jo postreže prijazna Jasmina.
Kakšni so tvoji občutki ko vodiš vaje in si vsem na očeh?
Ko vodim vadbo, se osredotočim na pravilno izvajanje vaj in dihanje. Včasih imam malo treme, ker govorim tiho, se sprašujem, če me vsi dobro slišijo. A se ne nihče pritožuje, tako da je moj strah verjetno odveč. Kdaj bi bila vesela kakšnega komentarja, če morebiti kaj ne delam prav. Sebe človek ne vidi, treba je znati sprejeti tudi kritiko, če je upravičena. Sem vesela, da se lahko celo življenje učim.
Koliko vaditeljic je še v skupini?
Zdaj smo štiri vaditeljice in en vaditelj, zato je vodenje vadbe manjša obremenitev za vsakega izmed nas. Na začetku sem vodila sama eno leto in pol, potem se je priglasila najprej Zofija in za njo Silva. Nekaj časa je vadbo vodila tudi Darja, danes sta v ekipi vaditeljev še Lili in Stane. Vsak vodi na svoj način in četudi gre za iste vaje, je vedno nekoliko drugače. Všeč mi je, če se med vajo kdo pošali, sproži kak dovtip in se nasmejemo. Seveda le toliko, da nas popusti jutranja zapetost, drugače so šale rezervirane za čas po vaji, ko se dobimo na kavi.
Kaj še drugega počneš poleg telovadbe?
Kot vsi v mlajših letih sem bila zasedena s službo, gradnjo hiše, vzgojo otrok. Ko sem šla v pokoj se mi je končno lahko izpolnila želja po risanju. Risala sem tudi prej, a premalo, da bi dosegla napredek. Zato sem se priključila skupini Lipa in Mojci Vilar, ki me je kot mentorica v sedmih letih veliko naučila. Prav tam sem izvedela za vadbo na prostem in sem se na začetku pridružila prvi domžalski skupini ob Bistrici. Prej sem veliko kolesarila, a ker sem bolj kot ne to počela sama, sem si zaželela družbe. In Šola zdravja je bila kot zanalašč zame. Najbolj mi pomeni to, da vaje izvajamo zunaj, na prostem. Dan vedno začnem z vadbo, se razgibam, kar nujno potrebujem, da sploh lahko rišem. Ko si pred platnom se zatopiš v barve in oblike, čisto pozabiš na čas in na to, da si v prisilni drži. Gotovo bi imela več težav s križem, če bi ne bilo jutranje vadbe.
Šola zdravja letos praznuje deset let uradnega delovanja. Si se morebiti naveličala vadbe?
Nikakor! Dokler bom lahko hodila k vadbi, bom vadila. Brez tega si preprosto ne morem več zamisliti dneva. Tudi če se kdaj ne počutiš dobro, prideš in v družbi pozabiš na tegobe, se sprostiš in se počutiš bolje. Želim si, da nas naša Šola zdravja spremlja še dolgo. Zdaj vidim, kako veliko nam starejšim pomeni vsakodnevna aktivnost in dobra družba. Sploh si težko predstavljam, da tega ne bi bilo! Vesela sem, da imam možnost pridobiti nova znanja. Človek se celo življenje uči, takrat ko ni več ocen, se uči še toliko bolj. Vabim še tiste, ki morebiti še zbirajo pogum za jutranjo vadbo – vsako jutro ob pol osmih smo na igrišču pred restavracijo Park ali na bližnjem parkirišču. Naša »vrata« so vam vedno na stežaj odprta!
Na prireditvi Športnik leta 2018 v občini Domžale je Tončka Grilj za dolgoletno vodenje vadbe 1000 gibov prejela plaketo za športno rekreativno dejavnost.
Mimi Šegina, besedilo in fotografija, 26.8.2019
