Ženstvena. Elegantna. Empatična. Redovnica sester frančiškank Marijinih misijonark in voditeljica na Televiziji Slovenija, ki nas vsako nedeljo gleda s televizijskih ekranov. Ki svojo plačo v celoti izroči samostanu, v katerem živi, saj prakticira uboštvo. Ki pravi, da je ena in ista oseba, pa naj bo redovnica ali televizijska voditeljica. In meni, da je ženska v prizadevanju, da bi bila spoštovana in cenjena, velikokrat izgubila sebe in postala možata.
Kako se je začelo vaše sodelovanje s Televizijo Slovenija?
Z mojim sedanjim urednikom sva s sestro Magdaleno potovali na Dunaj. Konec 20. stoletja sem študirala v Parizu. Med poletnimi počitnicami sem prišla tudi v Slovenijo. Na Dunaju pa smo imeli sedež naše province. Med potjo na srečanje sva se z Vidom Stanovnikom pogovarjala o aktualnem filmu Zadnji sprehod (Dead Man Walking), režiserja Tima Robbinsa. Posnet je bil po resnični zgodbi o sestri Helen Prejean, ki je spremljala zapornika, obsojenega na smrt. Stanovnika je spodbudilo, da je prosil mojo provincialko sestro Dorico Sever, če bi po vrnitvi iz Francije lahko začela delati na Televiziji Slovenija. Mediji mi niso bili tuji. Pri teološkem študiju na Katoliškem inštitutu v Parizu smo imeli predmet avdiovizualno in komunikacije za uporabo medijev pri pastoralnem delu. Sicer se sama nikoli nisem videla, da bi delala na televiziji. Po izobrazbi sem naravoslovka in me je kot frančiškanko Marijino misijonarko pritegnilo socialno delo, biti blizu odrinjenim na rob družbe, biti njihov glas v družbi. Predlog provincialke sem sprejela in po vrnitvi iz Pariza sem začela z izobraževanjem na Televiziji Slovenija in delom v uredništvu verskih oddaj. Na usposabljanju sem bila tudi na Katoliški medijski akademiji v Nemčiji. Vedno znova pa so prihajali na Televizijo strokovnjaki iz tujine in nam je bilo dano veliko priložnosti za usposabljanje.
Sprva ste bili novinarka, se še spominjate svojega prvega prispevka?
Dobro se spominjam prvega prispevka. To je bil prispevek o svetem Miklavžu, ki je obiskal družino Šuštar. Zelo prijetno je bilo. Osem otrok, ki je z velikim veseljem pričakovalo dobrega moža. Imeli so tudi majhnega jagenjčka. Parkeljni so na daleč naznanili, da v mraku prihaja Miklavž. Povedali so, da so pridni in upali, da jim bo izročil darilo.
Pri snemanju mi je s svojo iniciativo veliko pomagal snemalec in tudi montažer, tako, da mi je uspelo narediti lep prispevek o svetem Miklavžu, ki nas spodbuja k dobroti do drugih ljudi.
Ste morali opravljati tudi govorne vaje in vaditi nastopanje pred kamero?
Seveda, govorne vaje so bile del našega izobraževanja. Še danes se spominjam gospoda Petra Ovsca. Zelo sem ga imela rada, saj mi je pomagal biti jaz sama. Pri nastopanju moraš biti ti sam, potem si pristen, ljudje ti verjamejo, kar jim poveš. Umetnost nastopanja pa mi je odkrival Andrej Vajevec, kako je pomembno, da si zbran, navzoč v prostoru in času, da nisi v »drugem svetu«, da ne igraš, ampak, da se iz glave spustiš v svoje srce in od tam polagaš na srce gledalcem, kar je tudi tebi samemu dragoceno. Gledalce moraš najprej objeti, položiti na srce.
Spomnim pa se branja poročil pri izobraževanju v Nemčiji. Želeli so, da bi znali gledalcem sporočiti tudi tragične novice, ki so nam jih uredniki posredovali že med samim snemanjem. Vem, da je bilo besedilo na listu, ki so mi ga izročili, čisto prečrtano, tekst popravljen. Kljub temu, da nemško dobro govorim, nisem mogla razbrati. Pogledala sem v kamero in rekla: »Oprostite, tega vam ne morem prebrati!« Mislili pa so, da je novica tako tragična!
Kako je bilo videti vaše televizijsko zorenje? Koliko let ste že na televiziji?
Z leti in izkušnjami človek raste! Še vedno se učim. Opazujem svoje kolege, kako delajo, vodijo. Vedno so pripravljeni izmenjati izkušnje. Veliko mi je in mi s prijateljsko besedo pomaga Miša Molk. Tako se človek največ nauči. Pomembna oseba je tudi režiser, s katerim tesno sodelujem in mi je vedno pripravljen pomagati z nasvetom. Bogu hvala, da imam dobre najtesnejše sodelavce, zelo predane naši oddaji, med njimi so tajnice režije. Moj nastop je timsko delo. Vi vidite mene, ampak za menoj je velika skupina ljudi, ki mi z dobro voljo pomaga, da tudi jaz največ dam od sebe. Tu so terapevtke naše maskerke, ki ne poskrbijo samo za lep videz, ampak nas umirijo. Potem še prej stilistka in garderoberke. Vsi so v služenju oddaje, meni, da bi čim bolje sporočila vsebino gledalcem. V studiu so z menoj kamermani, tonski mojster in asistent režije, ki mi daje spodbude, navodila. Osebno mi je zelo pomembno, da se pred oddajo umirim, zberem. Zelo mi je pomembno, da se pred oddajo rečem: »Bog, sedaj greva! Ti mi pomagaj, da odvodim tako, kar bo najbolje za gledalce.« Čas hitro teče, na Televiziji Slovenija sem že 22 let.
Prejemate za svoje delo tudi plačo?
Na Televiziji Slovenija sem zaposlena. Dolgo let sem delala honorarno. Kot zaposlena prejemam plačo za svoje delo, ki pa pripada skupnosti. Z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine se zavežem, da je vse to, kar prejmem, dar skupnosti. Iz tega potem sestre živimo, plačujemo skupne in osebne stroške, tudi za mene. Prvenstveno nam je oznanjevanje evangelija, novice o odrešenju, ki jo prinašamo v našo družbo, da smo blizu človeku v njegovi stiski. Pri vsem pa moramo tudi gledati, da vsaka od nas prinese v skupno blagajno, da imamo sredstva za preživetje, ki jih pridobimo z delom svojih rok. To je tudi del naše frančiškanske duhovnosti in tudi naročilo naše ustanoviteljice Marie de la Passion, da se preživljamo same.
Kako običajno poteka vaš dan?
Moj dan se začne zjutraj, ko okrog 6. ure vstanem, se uredim, na zunaj in notri, ko se Bogu zahvalim za nov dan, ki mi ga podarja in mu ga izročim. Nato sledi jutranja molitev s sestrami v kapeli v naši hiši. Tu se spomnim vseh tistih, ki se mi in se nam priporočajo v molitev, ki so preizkušani ali hvaležni za lepe trenutke v njihovem življenju. Bogu izročim dan, preletim dogodke, ki me čakajo in kličem blagoslov nad vse, ki jih bom srečala. Prosim za Božjo pomoč, da bi prinašala dobro, da bi bilo moje srce človeško, odprto za človeka, da bi znala prisluhniti in prinesti odrešenje Boga v nov dan.
Kako usklajujete vlogi redovnice in televizijske voditeljice?
Biti redovnica in televizijska voditeljica je eno. Kjer koli se pojavim kot redovnica, sem javna oseba, ker sem v službi Boga človeku. To sem jaz, ni ena Romana sestra in druga voditeljica. Če me srečate na cesti, na televiziji ali v studiu, sem ista oseba. V studiu mi je pomembno ravno to, da sem jaz, ki želim prinesti človeku upanje v nov teden, ki mu želim odpreti obzorje, da obstaja v še tako hudih stiskah usmiljeno srce nekoga, stegnjena roka v oporo, da nebo ni nikoli zastrto, da vedno sije tudi žarek na koncu tunela. Delo na Televiziji Slovenija je naš misijon, meni zaupan, to je moje poslanstvo v slovenski družbi za slovenskega človeka, da vse dragoceno, kar sama prejmem, dam naprej ljudem, da jim prinašam upanje, odrešenje Boga. Prvi misijon pa je molitev, za vse, ki vas srečam, prinašam pred Boga.
Pred približno dvema letoma ste bili s strani feminističnega društva Rdeča zora nominirani za bodečo nežo zaradi svoje – po oceni nekaterih – seksistične izjave, da naj bi ženske zaradi ”možatosti” izgubljale toplino, domačnost in lepoto.
Menite, da so prave ženske kvalitete kot so nežnost, milina, vdanost, odzivnost v feministični perspektivi nekaj manjvrednega?
Ženska je v prizadevanju, da bi bila spoštovana in cenjena, velikokrat izgubila sebe. Da bi bila sprejeta in imela enake pravice, položaj, plačo,…kot moški, je postala možata. A ne vse ženske. Mnogo jih je med nami, ki so tople, nežne, mile, zveste svoji notranjosti,.. in pogumne, da živijo svojo poklicanost. Zato se že nekaj časa zavedamo, da smo se oddaljile s takim načinom od sebe in se zavzemamo, da bi imele mesto v družbi, ki nam pripada, saj le tako lahko bogatimo našo družbo z nežnostjo, toplino in milino. Ženske prinašamo življenje in ustvarjamo, kjer smo s svojimi vrednotami dom. Papež pravi, da smo lepota, harmonija, poezija. Če nas ni v družbi ali v Cerkvi, potem družba izgublja življenje, smo nosilke kulture življenja. V judovski tradiciji je žena tista, ki prižge luč in napove praznovanje Sabata. Smo nosilke Luči.
Pomembno mi je, če se danes žene zavzemamo in se pri tem podpiramo, da se nas v družbi spoštuje, tudi na delovnem mestu ceni, saj smo marljive in zanesljive, kreativne, vesele in se nas ustrezno nagradi. Matere pa bi morale imeti pravico, da lahko v času odraščanja otrok delajo polovični delovni čas, a prejmejo plačo za poln delovnik. Njihov poklic ni samo profesionalen, je tudi biti žena, ampak tudi mati. V današnjem načinu življenja so preobremenjene in tu bi jim morali priti naproti. Predvsem pa, da se podpiramo ženske med seboj, si pomagamo, se ne čutimo tekmice, konkurenčne, kjer druga drugo izrivamo. Zato mi je v veliko bogastvo druženje pri Svetovnem molitvenem dnevu. To je ekumensko gibanje, kjer smo ženske različnih krščanskih veroizpovedi in se podpiramo v svojem poslanstvu na tem svetu, si pomagamo in s skupnimi projekti veliko dobrega naredimo v naši družbi za človeka. Vsako leto ženske na prvi petek v marcu molimo za ženske v določeni državi. Letos bo to 6. marec. Povezale se bomo z ženskami v Zimbabveju, ki so molitev pripravile, mislile na njih v njihovih stiskah težavah in jim s skromnimi nabirkami tudi pomagale. Molitve bodo potekale tudi pri nas na več krajih: Koper, Ljubljana, Rogaška Slatina, Velike Lašče, Maribor, Murska Sobota,…
Bi lahko dejali, da je feministična ideologija blizu predvsem čustveno hladnim ženskam?
Tega ne morem reči. Poznam katoliške feministke, so tople, čustvene ženske. Ženske se moramo med seboj povezati, da čutimo podporo in moč druga druge, da delimo svoje solze in svojo radost in se zavzamemo, da imamo v patriarhalni družbi svoje mesto v skladu z naravo in poslanstvom ženske. Ženske nismo nič manj vredne kot moški, smo pa nenadomestljive v družbi, Cerkvi in družini. Bog je ustvaril žensko in moškega po svoji podobi, da sta vzajemna in enakopravna v odnosu, ne podrejena. Feminizem je v zgodovini imel pogosto princip izločanja drugega, kakor patriarhalna družba, kar pa ni krščansko in v dobro človeka, ne ženske, ne moškega.
Ministrica za infrastrukturo je na semaforjih uvedla prikaz ženske v krilu. Kaj ni to malce smešno, saj ženske v veliki večini nosijo hlače? Kaj menite?
Nisem tega še videla na semaforjih. Naša družba je patriarhalna, a slovenščina je kot jezik zelo lep in tudi pomenljiv, saj ženske govorimo drugače kot moški. S tem imamo tudi v jeziku svoje mesto, priznanje. Ženske smo lepe in če to poudarimo z dostojnim oblačilom, ki izraža spoštovanje do sebe, do svojega telesa, poslanstva, poklica, se tudi same v tem dobro počutimo. Saj pravi rek, da obleka naredi človeka. Ženske nosimo hlače iz praktičnih razlogov, ker ne moremo v krilu opravljati vsakega opravila, ker nam je udobneje in pozimi nas v njih ne zebe. Ženska v krilu, obleki izraža ženstvenost, je dama, elegantna in lepa. Na semaforju pa bi, če želimo biti enakopravni, morala biti oba. Poudarjati moškega ali žensko je izločanje drugega.
Ali Cerkev zna uporabljati moč medijev?
Če pogledam voditelja Cerkve, papeža Frančiška, jih zna s svojimi sodelavci odlično uporabljati, od spleta, twitterja, facebooka, video sporočil, da nas spodbuja, deli dobre misli, zavzema za človeka. So mu sredstva za biti blizu človeku. Nam, meni, za zgled!
Cerkev smo mi, katoličani. Mislim, da jih dobro uporabljamo. Še več pa bi spodbudila nas same, da se zavzemamo prek njih za dobro v svetu, da spodbujamo dobro, da smo hvaležni, da širimo zahvalo in upanje prek družbenih omrežij. K temu spodbuja papež!
Zato bi tudi naše pastirje Cerkve spodbudila, da s svojim sporočilom dosežemo hitro veliko množico ljudi. Mediji imajo izredno moč, vpliv in zakaj ne bi širili dobre novice prek njih. Moji bratje frančiškani se pohecajo, da imam vsako nedeljo več tisoč ljudi zbranih, ki gledajo našo oddajo, več kakor kakšen škof pri nas pri največji slovesnosti.
Seveda so mediji tudi v pomoč, ko gre za posredovanje resnice ali tudi misli o stvareh, ki so grešne in jih obžalujemo, da je tudi to mogoče med nami in se opravičimo ter opozorimo, naj se kaj takega več ne zgodi.
Kako vidite vlogo ženske v Cerkvi?
Ženska, tako kot moški imata nenadomestljivo vlogo v Cerkvi in v družbi. Vsak ima svoje poslanstvo, s katerim bogati. Ženska prinaša življenje, toplino, dom, je drzna, pogumna, pokončna, če živi iz sebe. Občutljiva na stiske je blizu drugim, jim prisluhne, jih spremlja. Ženska ima z moškim nenadomestljivo vlogo v Cerkvi, ki je Mati, ki sprejema in objame vsakogar, kjer je mesto za vsakega človeka, ne glede na narodnost, stan… Dom naredi ženska, mati.
Kaj pa mediji, se vam zdi, da projicirajo pravo podobo ženske?
Mediji ali ženske? Medij je človek in ustvarja človeka, torej tudi ženske. Velikokrat smo pripravljene za ceno slave »prodati« same sebe. Kdo od nas zahteva, da moramo imeti tak izgled, postavo, obleko…? Ker si ne dovolimo biti to, kar najglobje v sebi čutimo, ker se prilagajamo zunanjim merilom. In nismo srečne, ampak razdvojene. Vsaka od nas se sama v sebi odloča, komu bo sledila in kaj si v življenju želi. Mediji to posredujejo.
Kakšen je vaš idealen moški?
»Idealen moški« je tako kot »idealna ženska«, tisti, ki je zvest svoji poklicanosti, tako kot ženska, pogumen v sebi, ponosen in zvest svojemu poslanstvu na tem svetu, ki mu je mar za drugega človeka, ki se bori za poštenost, resnico, mir, ki varuje in da življenje za drugega.
Nekoč ste dejali, da ne sme biti ne pomehkužen, ne patriarh…
Ja, to ni moški, je oddaljen od srčike svoje podobe, poklicanosti in poslanstvu.
Kaj bi postali, če ne bi doštudirali teologije?
Diplomirala sem iz tekstilne tehnologije, po teologiji naredila specializacijo iz družinske in zakonske terapije. To vse me je veselilo in me veseli. Teologija me je zelo obogatila, zato sem hvaležna provincialki, ki me je poslala študirat na Katoliški institut v Pariz. V življenju me pritegne človek in ustvarjanje družbe, ki spoštuje vsakogar.
Kako je prišla odločitev za študij v Franciji?
Po prvih zaobljubah sem bila iz Avstrije poslana v Slovenijo in čez leto mi je provincialka rekla, da naj bi šla študirat v Francijo. Rekla sem, da, čeprav si tega ne bi sama nikoli izbrala, grem za izzivom. Danes sem hvaležna tudi prijateljem, ki so me pri študiju podpirali, da sem zdržala vse napore inkulturacije. Sam študij mi ni delal preglavic. To je bila odlična priprava za delo na televiziji, saj mi je življenje v Franciji dalo samozavest, odločnost, kreativnost. Božja pota so skrivnostna, a smiselna. Priporočam vsakomur slediti.
Kot voditeljica ste v civilni obleki, a na televizijskih hodnikih ste verjetno v redovniški?
Tako je, ker je oddaja Obzorja duha oddaja nacionalne televizije in sem na TV SLO zaposlena.
Pred leti se je neka gledalka obregnila ob vas, da ste oblečeni kot dobro situirana prostitutka. Kako zgrešena sodba.
Gledalka se je kasneje tudi s pismom opravičila, da se zaveda, da je naredila zelo hudo dejanje, da ji je zelo žal. Bila je osebno v zelo težki situaciji… Pogumna tudi, ker je napisala pismo z osebnim imenom, naslovom.
S katerimi negativnimi lastnostmi je po vaše onesnažena Cerkev in s katerimi mediji?
Cerkev smo mi, verniki. S krstom postanemo kristjani, člani Cerkve in živ organizem, svet in grešen, največji greh in slabost pa je sebičnost, iz katere izhaja neljubezen do sebe in drugih.
Nekoč ste se izrekli, da vam politika ni blizu, kako bi na splošno opredelili njeno kratkovidnost?
Opažam, da pogosto politiki delajo svojo kariero, igrajo igre, ne pa živijo za človeka in družbo. To ni politika, ki naj bi služila človeku in družbi. Redki so taki, a so, zato ima tudi politika prihodnost in se ne utopi v svojim pasteh.
Ste kdaj v življenju preživeli kakšno bridko izkušnjo?
Gotovo, brez bridkih izkušenj, tako kot brez radosti ni življenja. Trpljenje in bolečine, še zlati če so nam prizadete od najbližjih, vsakogar, tudi mene, zabolijo. A vidim, da so to priložnosti za rast, dane v izziv, da iz sebe nekaj naredim, da se preverim, kje sem z ljubeznijo in usmiljenjem, do sebe in do bližnjega, zakaj živim, kaj v življenju hočem, za kaj se trudim živeti, sem pogumna, se borim za resnico in poštenost, ki me stane, ali podležem lumparijam, ki škodujejo človeku in ustvarjajo nepravično nepošteno družbo. Tudi v redovnem življenju, kjer je za nas vse poskrbljeno, bivanje, hrana, skupnost sester, ki si prizadeva za spoštovanje druga druge, preizkušenj ne manjka. Povsod smo ljudje in za življenje po evangeliju je potrebno biti pogumen.
Kaj vas posebej radosti?
Biti z Bogom, iskati trenutke z Njim. Rada sem z najbližjimi, prijatelji, domačimi, s človekom, ki je v stiski. Rada imam gore in morje. Rada imam knjige, glasbo, tišino, vse kar je lepo, dobro. Veselim se življenja, a zavedam, da smo ustvarjeni za večno življenje. Prevzame me srčnost, življenje za drugega, iskrenost, ki rojeva prijateljstvo, ko naletim na to pri drugih ljudeh. V tem so mi moji najbližji veliki učitelji in to mi je v izziv in mi prinaša veselje!
Kakšno je vaše največje hrepenenje?
Biti z Bogom, ker čutim, da me ljubi, sprejema kot sem, da mi želi najbolje, da je vedno ob meni, čutim, da me spremlja, to vidim tudi prek znamenj. V njem živim in to kar okušam, si želim, da bi vsak lahko bil srečen v svojem Bogu, da bi svobodno zadihal, brez strahov, da bi bil čim bolj pristen temu, kar najglobje čuti v sebi, to želim sebi in vsakomur.
Molite tudi za posvetne stvari ali le za presežno?
Molim za vsakogar in njegove stiske. Molitev je pogovor z Bogom in njemu prinašam, kar doživim, lepo in težko, radosti in trpljenje ljudi. Molitev je življenje, dihanje. Molitev, še zlasti češčenje pred Najsvetejšim, so moje prve oblike misijona, redovnega poklica frančiškanke Marijine misijonarke. Bog naj blagoslovi in varuje vsakogar!
Saša Bešter