Spoznati in doživeti Rezijo

0
248

Ker skoraj vsi starejši poznamo pravljice Zverinice iz Rezije, ki jih je etnolog Milko Matičetov zbral med letoma 1962 in 1973, ne poznamo pa Rezije, so se za spoznavanje le te odločile pevke ženskega pevskega zbora Trzinke iz Trzina in v družbo povabile še moški del pevskega zbora Ivan Hribar iz Trzina.
Začetna gneča na avtocesti pred Ljubljano je bila kar hitro za nami in že nas pot vodi do Vrtojbe, kjer se nam pridruži vodička Irena Komel. Nato smo nadaljevali pot do Pušje vasi. Kraj, ki ga je potres leta 1976 popolnoma porušil, a so ga obnovili tako, kakršen je bil pred potresom. Še ogled mestnih vrat in obzidaj ter romansko gotske katedrale posvečene apostolu Andreju in le še sprehod po ozkih uličicah posajenimi z številnimi trgovinicami in že smo na avtobusu na poti naprej. Če rečemo, da ne razumemo Prekmurcev, smo tokrat prišli med Slovence, ki jih popolnoma nič ne razumemo, a zahvaljujoč Sandrotu smo se naučili in obenem pozabili šteti peti inu plesati po Rezjansko. V Ravanci središču Rezije se nahaja največja cerkev Marije Vnebovzete in Kulturni dom v njem je delujeta  Kulturno društvo, muzej rezijanskih ljudi in folklorna skupina, ki deluje neprenehoma že od leta 1838. In je beseda dala besedo, seveda ob pomoči prevajalca je kar šlo, le vaje bi potrebovali malo več, kajti njihov jezik je neka jezikovna solata kakor pravijo. Potem, ko smo spoznali kraje in ljudi, smo se spoznavali še z besedami in štetjem, kar priznati moram, ni nam šlo kaj preveč v glavo. Predvsem česen, ki ima nogo, saj je v  Reziji največja posebnost  rezijanski česen ki so ga kot veliko redkost pred izumrtjem rešili rezijanski kmetovalci v sodelovanju z gibanjem “Slow Food”. S tem rezijanski česen ponosno nosi oznako Presidia, kar pomeni, da ta česen raste najbolje v tej dolini. In potem, ko smo spoznali še njihovo značilno petje, se je bilo potrebno še zavrteti in to ne kar tako po taktih njihovih značilnih inštrumentov, ki nekako posebno zvenijo, tako kot njihovo petje. Prišel je čas, da napolnimo naše trebuščke in odšli smo na česnovo, le kako drugačno bi lahko jedli v deželi česna in še kaj poleg. Sprehod skozi Solbico z ohranjeno vaško arhitekturo in obisk starih rezijanski poklicev ter rezijanske hiše je motil dež, a nič zato, saj smo spoznali tiste može, ki so včasih hodili po vaseh in klicali: brusim nože, škarje…… Zanimivo, a težko delo je bilo to, saj so šli iz varnega zavetja doline po ozemlju Balkana, vse tja do Jeruzalema. In tudi mi smo se napotili proti domu z novimi spoznanji in vedenju o ljudeh njihovih navadah in običajih. Biti v krajih kjer sta doma pršut, salama in češnje in ne okusiti tega, ampak kar enostavno se peljati mimo, pa tudi ne gre. In tako smo na poti domov zavili še na kmečki turizem pri Rjavčevih in bili deležni zgoraj navedenih dobrot v izobilju. Ker je tam doma tudi vino, se nismo mogli posloviti, da ne zapojemo kakšno tudi o vinu in smo jo, a ne le eno, kar nekaj se jih je nabralo. Še slovo mladega gospodarja in že jo mahnemo priti zeleni Ljubljani in nato le še malo in že smo v Trzinu. Lep doživet je bil ta  dan in upajmo, da bo še kakšen takšen letos, sicer pa že v sredo so vaje, ne pozabite dekleta, je še zaklicala Štefka in odšli smo vsak proti svojemu domu.

djd   

    

Oglasno sporočilo