Dnevne novice so preplavile informacije o izjemni angažiranosti koalicije Za otroke gre. Da gre za reševanje otrok, po katerih stegujejo kremplje homoseksualni pari, da gre za rešitelja in zaščitnika ubogih in ranjenih otrok brez staršev, ki bi lahko postali žrtev teh zavržnih in čudaških zvez, ki jim nerazsodno ustavno sodišče prisoja pravico, da dobijo vlogo skrbnikov ali staršev. Kot sam nadangel Gabriel z bridkim mečem se je pojavil dobrotljivi možak Primc, ki zbira množice pod geslom Za naše otroke gre in poziva na referendum vse, ki jim je skrb za družino, otroke in stoletne vrednote na prvem mestu v življenju. In številni mu prikimavajo, češ, res so otroci naše največje bogastvo! Že dolgo ni bilo slišati tolikšne skrbi in bojazni za tiste otroke, ki bi lahko, če bi tako nanesla usoda, ostali brez staršev ali skrbnikov. V to bojazen niso vključeni otroci po raznih varnih hišah, niti tisti, ki trpijo ob pijanem očetu ali malomarni materi, samevajo zaprti v stanovanjih ob prezaposlenih starših ali gredo lačni spat, ker je hladilnik kljub skrbnim staršem prazen. V tem pohodu za otroke tudi niso mišljeni begunski ali ciganski otroci, niti tista sestradana bitjeca, ki umirajo materam v naročju v mnogih deželah Afrike. Ne. Neusmiljen boj poteka za ‘naše otroke’, bele, slovenske, lepe otroke, ki bi lahko pristali v strašnih rokah homoseksualcev.
Vzporedno s tem svetim bojem se je v našem parlamentu odvijal boks za otroke. Predsednica parlamenta je skupaj s poslancem Zavcem, ki je bil, mimogrede, svetovni prvak v boksu, uprizorila kratek ‘dvoboj’ v boksarskih rokavicah in iz tega naredila filmček, posvečen otrokom z rakom, junakom tretjega nadstropja, kot je povedala novinarjem. Kljub njeni razlagi, da je bila uprizoritev namenjena bolnim otrokom in nikakor ne širši javnosti, je ta javnost priredila pravi pogrom: lahko smo prebrali, da gre za nezaslišano afnanje, za zlorabo parlamenta, za delanje cirkusa in manipulacijo. To je seveda v javnosti oznanjala stranka, ki pograbi vsako priložnost za pljuvanje po nasprotnikih in tako je nastal politični cirkus, ki je izzvenel kot aroganca in afnanje v parlamentu. Dejansko pa je šlo za otroke veliko bolj kot v primeru gibanja Za otroke gre. Šlo je zato, da sta oba protagonista simbolično prikazala boj za življenje. Ko te napade rak, ko izveš za strašno diagnozo, ti ostane le dvoje: ali se vdaš in čakaš ali pa se spoprimeš z boleznijo, si natakneš boksarske rokavice in se z vso močjo, ki jo premoreš, boriš za življenje. To je bil simboličen prikaz boja malih junakov za življenje.
Upam si trditi, da je mnogo več skrbi za otroke v tem boksarskem dvoboju v parlamentu kot pa v pohodih za reševanje otrok iz krempljev homoseksualnih parov. Tudi napovedan referendum za pravice otrok je treba razumeti le kot politično prerivanje, ki nima prav nobene zveze z otroki. To tudi organizatorji referenduma zelo dobro vedo.
D. Šraj