Od 26. julija do 11. avgusta bodo po stotih letih letos olimpijske igre spet potekale v francoskem Parizu. Tja je že prispela slovenska olimpijska reprezentanca z našima Lucijo Hribar, športno gimnastičarko in domžalsko športnico leta 2023, ter Žigom Ravnikarjem, lokostrelcem in domžalskim športnikom leta 2021. Tik pred odhodom smo z njima spregovorili in jima zaželeli uspešen nastop.
Domžalčanka Lucija Hribar trenira v Gimnastičnem društvu Zelena Jama in je članica slovenske gimnastične reprezentance. Je trenutno najboljša slovenska mnogobojka in petkratna državna prvakinja v mnogoboju. Lani je na tekmi svetovnega pokala v turškem Mersinu osvojila bronasto medaljo na parterju, letos pa na svetovnem pokalu v Kopru 1. mesto na dvovišinski bradlji. Gimnastična zveza Slovenije jo je imenovala za najboljšo žensko športno telovadko leta 2022. Prvi dan tekmovanja zanjo bo 28. julij.
Žiga Ravnikar iz Nožic trenira v Lokostrelskem klubu Kamnik. Leta 2021 se je prvič udeležil olimpijskih iger Tokio 2020, kjer je v izločitvenih dvobojih v močni konkurenci osvojil 33. mesto. Je nosilec več medalj tudi s svetovnih in evropskih prvenstev v poljskem lokostrelstvu. Junija letos je v turški Antalyi na tekmi za svetovni pokal osvojil odlično 7. mesto, kar je doslej najvišja slovenska moška uvrstitev v tarčnem lokostrelstvu z ukrivljenim lokom na tekmah svetovnega pokala in tudi dobra popotnica za Pariz. Prvi dan tekmovanja zanj bo 25. julij.
Koliko časa že trenirata in kdaj se je prvič pojavila želja, cilj, da bi tekmovala na olimpijskih igrah?
Lucija: Gimnastiko treniram že 16 let in neizmerno uživam v tem športu. Želja oziroma cilj, da bi tekmovala na olimpijskih igrah, se je pojavila bolj pozno, saj na začetku nisem pričakovala, da bom tako uspešna. Sčasoma, ko sem videla, da imam možnost v tem športu nekaj doseči, pa se je pojavila ta želja – da mi lahko uspe uvrstiti se na olimpijske igre. Ampak to mi ne bi uspelo, če ne bi imela dovolj podpore moje trenerke Nataše Retelj. Trenira me že od malih nog, me spodbuja in verjame vame, da mi bo uspelo doseči še veliko. Vesela pa sem tudi, da imam veliko podporo v družini, saj so me oni vpisali v ta šport, me vozili na treninge in nasploh podpirali pri tem. Zahvalila bi se tudi sponzorjema BTC in slovenski policiji.
Žiga: Treniram od leta 2007, torej 17 let. Mislim, da sem prvič pomislil na nastop na olimpijskih igrah leta 2012, ko je moj klubski kolega Klemen Štrajhar odšel na igre v London. Po kvalifikacijah za olimpijske igre Rio 2016 pa mi je trener Matej Zupanc dejal, naj si za svoj cilj postavim nastop na igrah Tokio 2020.
So priprave na olimpijske igre precej drugačne kot običajni, redni treningi?
Lucija: Priprave potekajo tako kot pred vsako tekmo. Treniram in poskušam čim bolj izpopolniti vaje, da bodo na tekmi čim bolje izvedene.
Žiga: Priprave niso nič drugačne, mogoče so le bolj sistematične. Preverjam vse komponente opreme in, ali se da še kje kaj izboljšati, kakšno nastavitev, kak detajl.
Kakšni so občutki in pričakovanja glede nastopa na olimpijskih igrah? Žiga, za teboj je že ena olimpijska izkušnja iz Tokia 2020. Je tokrat drugače kot takrat?
Žiga: Da, letošnje olimpijske igre so precej drugače. Takrat, leta 2021, je bilo to zame nekaj novega, ‘uau’ efekt. Letos to že poznam, vem, kaj me čaka, in zdi se mi, da bo lažje nastopati. Veliko več poudarka je na rezultatu, večja pa so tudi pričakovanja, ker boljše streljam.
Lucija: Občutki so neverjetni in že komaj čakam, da dobim neko novo izkušnjo in da predvsem uživam vsak trenutek. Moja pričakovanja na tekmi so, da naredim vse vaje tako, kot znam, seveda brez padca, in potem upam na čim boljši rezultat.
Žiga, si eden redkih lokostrelcev levičarjev. Je zato streljanje z lokom težje?
Težje ni, je enako. Meni bolj ugaja leva roka. Je pa težje edino prodati rabljeno opremo (smeh).
Lucija, kako bo vse skupaj potekalo? V katerih disciplinah boš nastopila?
Tekmovala bom v mnogoboju. To pomeni na preskoku, dvovišinski bradlji, gredi in parterju.
Kaj sledi po olimpijskih igrah: čas za dopust, potep, branje knjige? Ali že nove tekme?
Lucija: Po olimpijskih igrah grem najprej malo na dopust na morje. Potem pa začnem že spet trenirati in se učiti elemente, da bom lahko še dodatno nadgradila svoje vaje. Pozneje, v oktobru, pa me čaka še ena tekma za svetovni pokal.
Žiga: Takoj po igrah bo kak teden dni dopusta na morju. Potem pa sledi delo doma – prenavljanje stanovanja za naju s punco. Se bom pa tudi pripravljal na svetovno prvenstvo v poljskem lokostrelstvu, ki bo konec septembra. To je drugačen tip tekem, kot je tarčno lokostrelstvo, kjer je razdalja do tarče znana in stalna, 70 metrov. Poljsko lokostrelstvo je zame zabava, sprostitev in uživanje, čeprav gre tudi tu za tekmovanje. Streljamo namreč na tarče v gozdu na neznanih razdaljah in je treba zraven veliko razmišljati, kar mi je zelo všeč. To tekmovanje je zato zame popestritev ob koncu tekem.
Je tik pred zdajci na vrsti živčnost ali bosta odpotovala popolnoma mirna?
Lucija: Na olimpijske igre bom odpotovala čisto mirna, brez živčnosti. Zelo se že veselim, da to vse vidim in predvsem uživam. Živčnost bo mogoče nastopila na dan tekme, ampak tudi če bo prisotna, bo v pozitivnem smislu.
Žiga: Živčnosti niti ni. Morda pozitivna – da komaj čakam, da pridem na tekmovališče. Da pokažem, kaj znam. Negativne treme pa ni.
Obema se zahvaljujemo, da sta z nami delila svoje občutke in razmišljanja in jima želimo uspešne nastope in odlične dosežke.
