Da ne bo pomote: zavedam se, da je vprašanje energetske prihodnosti pomembno, vendar se mi zdi spremljanje te problematike – kot še marsikatere druge precej duhamorno. To je stvar, ki naj jo rešijo politiki. Zato smo jih izvolili. Pa da ne bi kdo pomislil, da o jedrski energiji in atomski centrali nimam mnenja. Seveda ga imam. Poenostavljeno že. (Ker nerad komplicirani in ker nimam diplome iz atomske fizike ali energetike ali kamorkoli že to spada.) Mislim, da je jedrska energija dobra in koristna stvar in da bi JEK 2 morali zgraditi. S to naivno pripombo, seveda, da upam, da pri financiranju gradnje ne bo prišlo do takih mahinacij kot pri TEŠ 6. Verjetnost, da bo po zaslugi lobističnih in posredniških hobotničarjev nuklearka barabinsko preplačana, je glede na slovenske poslovne navade sicer veliko večja od verjetnosti, da bi se v Krškem zgodil Černobil. Ampak referendum na to ne more vplivati. Ne glede na naše odgovore. Niti nereferendum. Odkod sploh ideja o referendumu o JEK 2? Logično je, da so stališča tako imenovanih odločevalcev o jedrski energiji in o gradnji nove nuklearke različna. In ker so različna, hočejo eni in drugi (ali tudi tretji ali petnajsti) dobiti potrditev za svoja stališča. Samo zato so si zamislili referendum. Politiki se radi prepirajo in prav tako kot večina navadnih smrtnikov neradi sprejemajo težke, da ne rečem usodne odločitve. Neradi tudi prevzemajo odgovornost (čeprav je to v bistvu njihova služba). Zato to prelagajo na državljane. Če bomo mi rekli, jedrska energija in JEK 2 ja ali ne, potem bomo sami krivi, če bo šlo kaj narobe.
Večer
