Področje konkurenčnosti je za Slovenijo zelo problematično. Za našo državo je ključno, da EU ostane pomemben mednarodni gospodarski igralec. Vtem smislu bi bilo treba narediti vse, kar je v naši moči, da se to tudi uresniči. Seveda pa obstaja tudi niz stvari, ki bi jih bilo smiselno narediti doma in so naše domače naloge. Ena takšnih je prav konkurenčnost. Žal Slovenija na tem področju v zadnjih letih izgublja. To potrjujejo mednarodne lestvice konkurenčnosti. Recimo, na lestvici IMD globalne konkurenčnosti smo med skupaj 67 državami, ki so vključene v analizo, zdrsnili s 35. mesta leta 2020 na 46. mesto leta 2024. Obstaja tudi niz bolj fragmentarnih podatkov, ki kažejo na isti problem. Naj navedem pospešeno odhajanje slovenskih podjetij v sosednjo Hrvaško zaradi neprijaznega poslovnega okolja v Sloveniji. To zdaj žal ni več anekdotičen podatek, saj je pri nas poslovno okolje precej slabše kot v sosednji državi. Pred nekaj dnevi smo poslušali analizo nemško-slovenske zbornice, ki prihaja do enakega zaključka. Kakorkoli, slovenska vlada očitno vodi svojo ekonomsko politiko na način, ki je zelo prerazdelitven. In je usmerjen predvsem v to, kako sedanji kolač prerazporediti, ne pa, kako celoten kolač povečati. Poleg tega tej vladi ni uspelo vzpostaviti produktivnega dialoga z gospodarstvom. Problem ni v tem, da se ne bi vedelo, kaj narediti. Obstaja jasen načrt, kako povečati produktivnost. Ta načrt je bil pripravljen že pred leti in je bil predstavljen tudi na strateškem svetu za makroekonomska vprašanja te vlade. Tudi Umar je na tem področju dal zelo koristne usmeritve. Žal je povečanje konkurenčnosti gospodarstva za sedanjo vlado bolj stvar retorike kot resne politične usmeritve. To pa pomeni, da ima ta vlada več drugih pomembnejših prioritet, kot je konkurenčnost.
Delo
